»Hvala ti. Za vse, kar si storil zame,« je tik po tem, ko se je iz obrambnega ministra prelevil v okoljskega - snežilo je in njegova namestnica na Vojkovi 55 ga je milo opazovala, kako je odhajal -, Karl Erjavec možato dejal resnobnemu Albinu Gutmanu, takrat še poveljniku generalštaba Slovenske vojske. Sneg, mraz in mrkobnost postrojenih sabljenoscev z zloščenimi do kolen segajočimi škornji in neki čisto drugi audi, v katerega je stopil Karl, veliki osvajalec vojaške opreme, so trenutku slovesa dajali priokus, kot da se dogaja nekaj velikega. Nekaj tragičnega; nekaj, kar poraja sočustvovanje z odhajajočim.
Mračnost je, potem ko je audi okoljskega ministra odpeljal novim dogodivščinam naproti, v hipu splahnela. Načelnik Gutman se je v avli slovenskega Pentagona sicer nekaj prestopal in je mencal, a nasmejana nova obrambna ministrica je njegovo tremo s povabilom na sestanek (ali kamor so pač že šli) v hipu spremenila v držo, kot se za vojaka spodobi. Tako je Gutman na čelu vojske preživel še približno pol leta, ko ga je prvega maja z vojaško ceremonijo nasledil sedanji načelnik, Alojz Šteiner. Decembra se je zaradi prenovljenega vrha obrambnega sistema na svoji prvi tiskovni konferenci, kjer je Jelušičeva prvič javno in jasno povedala to, kar se je njenemu predhodniku zatikalo vso njegovo dolgost ministrovanja na Vojkovi 55, na Gutmanovi glavi zagotovo pojavil prenekateri sivi las ter se vrisala nova guba na njegovem čelu. Tam so ga, »nič krivega«, namreč razglasili za tistega, ki je s svojimi priporočili za vojaško oborožitev osemkolesnikov zavedel drugega »nič krivega«, Erjavca.
Karla Erjavca, ki je vojakom, pravi v enem od intervjujev, želel le dobro. Tudi z nakupom finskega železja s po njegovem mnenju najboljšim možnim zaščitnim oklepom jim je hotel le dobro. Ognjeno moč, ki je po mnenju prenekaterih strokovnjakov za varnost še kako potrebna, je pri tej varnostni nameri sicer pozabil, vendar za to tako ali tako ni bilo dovolj denarja niti v tistih medenih časih. Zato je tudi privolil v tistih 25 popolnoma neopremljenih tankov na osmih kolesih, ki naj bi jih doopremili po vojaški modi daljnega leta 2013.
»Trikrat so šli ven, in ko so odšli tretjič, smo mislili, da jih ne bo več nazaj. Da pogodbe ne bo,« je Erjavec nekoč ponosno dejal o pogajanjih s finsko Patrio. Pogajal naj bi se, tako je slišati, izjemno odločno, trdno in zagrizeno v svoj prav. Vendar je Erjavec, roko na srce, v bistvu izpogajal nekaj, kar ne le da je zanič (v naši vojski s tem nikakor ne moremo izpolniti niti četrtine nacionalnih zahtev oziroma zavez Natu), ampak je zaradi tega konec prejšnjega tedna dobil obtožni predlog, ki je javnost presenetil ta torek. Zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu kazenskega zakonika (enak obtožni predlog velja tudi za Gutmana) mu, ker je podpisal 278 milijonov evrov vredno pogodbo za 135 oklepnikov - najbolj zanimivo je, da ta pogodba kljub vsemu še vedno velja! -, grozi denarna kazen oziroma do enega leta zapora.
Kaj pa je lahko Erjavec pričakoval drugega? Pravnik je, zato dobro ve, kaj sledi, če kot zakoniti predstavnik kake institucije s svojim podpisom jamčiš za nekaj, kar tako stroka kot tvoj naslednik (Jelušičeva, op. p.) upravičeno označita kot preslabo in nelogično premalo za to, kar si s podpisom v bistvu obljubljal. Kot pravnik tudi dobro ve, da kazen, ko bo (če bo) tudi sodišče pritrdilo temu, kar so dokazali kriminalisti in potrdili tožilci, ne bo pretirano visoka. In ker je pravnik, zelo dobro ve, kaj bi tak scenarij lahko pomenil za to, kar - poleg tega, da je pravnik - v bistvu je: minister. Minister aktualne vlade, katere posamezniki (in posameznica) so ga v lanski predvolilni kampanji zaradi finskega orožja že grdo naskakovali. Tudi njegov šef, na dialog zmeraj pripravljeni Borut Pahor, se mora, kot je dejal, še odločiti, ali je lahko Erjavec v času, dokler ni spoznan za krivega ali nedolžnega, verodostojen član vlade (ta odločitev naj bi bila sprejeta v Københavnu, kjer je Erjavec sodeloval pri neuspešnih debatah o reševanju podnebnega zdravja).
Najbolj »frajersko« bi bilo, ko bi Erjavec, ki sicer pravi, da sodišče komaj čaka, »ker bom tam dokazal, da sem nedolžen«, odstopil sam, v svoji odstopni izjavi pa modro sporočil, da je tako prav. In (spet) bi se lahko posvetil tenisu, smučanju, slikanju in sprehajanju, s čimer bi zagotovo še bolj »frajersko«, kot to počne že sicer, in predvsem bolj sproščeno vodil svoje upokojence. Kot tak bi lahko zanje postal resnični guru umirjenosti in bi v svoji stranki zagotovo bil še bolj priljubljen in spravljivejši v reševanju notranjih nesoglasij.
Če malce kalkuliramo: prejšnji obrambni minister je resnično podpisal nekaj, kar je slabo, in kriminalisti so ta sum z lahkoto dokazali. Tudi na tožilstvu si niso preveč belili glave s tem, ali je ovadba zrela za obtožnico; vse se je zgodilo v nekaj dneh, zaradi česar gre pričakovati, da Erjavčeve besede tudi na sodišču ne bodo »vžgale«. Torej: če Karl odstopi sam, lahko (p)ostane junak. Če ga bodo odstavili drugi, bo vlak junakov zamudil in Gutmanu namenjeni stavek - »Hvala ti. Za vse, kar si storil zame.« - bo še kako odzvanjal ... •
Iz Sobotne priloge