Junak, ki najbolj simbolizira grško politiko danes, je Odisej

Bila je profesorica za antropologijo antičnih svetov, antropologijo spolov ter balkanologije in dekanja na nekdanji Fakulteti za podiplomski humanistični študij (ISH). Je ena največjih poznavalk antike in grške kulture pri nas. Glede odpisa grškega dolga pravi: »Bojim se, da gre v resnici za kaznovanje Sirize, ki je nedopustna z današnjega vidika vladajočih evropskih struktur. Evropa levi politiki ne bo dala domovinske pravice.«

»Slavni režiser Jean-Luc Godard je pred nekaj leti izjavil, da bi morali Evropejci vsakič, ko izrečemo besedico 'zato', Grčiji plačati deset evrov, ker smo se od Aristotela in njegove formalne logike naučili misliti. Evropska misel še danes temelji na načinu mišljenja, ki so ga utemeljili v antični Grčiji. Današnji Grki za to, seveda, nimajo posebnih zaslug, ampak jih delijo z vsemi, ki berejo antične tekste. Merklova bi morala 'zato', ker Grčija ne more odplačati svojih dolgov, tudi sama kaj prispevati. Žal evropska skupnost danes nima več nobenega interesa, da bi prenovila izobraževanje o antiki, ki daje ljudem osnovo za kritičnost, ki je temelj državljanske zavesti in vsakršne državljanske aktivnosti,« Svetlana Slapšak z ironijo odgovarja na vprašanje o posledicah morebitne evropske ekskomunikacije Grčije.

Kako pojasnjujete grški »ne« na referendumu?

Grki imajo tradicijo, da v ključnih trenutkih rečejo ne. Najpomembnejši grški državni praznik, poleg 25. marca, ko v Grčiji praznujejo vstajo proti Turkom, je oxi-mera, kar pomeni dan »ne«, ki ga je 28. oktobra 1940 diktator Metaxas izrekel Italiji. Čeprav mnogi Grki Metaxasu niso bili naklonjeni, so se uprli fašistom. To je bila prva vojna zmaga kake antifašistične armade v drugi svetovni vojni, ki je dala Evropejcem veliko upanje. Grški vojski, ki je bila veliko manj številčna in slabše oborožena, je uspelo na zahtevnem terenu Pindskega pogorja in Albanije zadržati nekaj sto tisoč Italijanov. Grkom je po enem letu uspelo zmagati – potem pa so prišli Nemci. Vojna v Grčiji se je končala šele po koncu krvave državljanske vojne leta 1949. V tem kontekstu je razumljiv tudi referendumski »ne«.

Od kod izvira že kar pregovorno grško kljubovanje?

V 19. stoletju so se Grki s pomočjo velikih sil, Anglije, Francije, Rusije, Avstrije in pozneje Nemčije, osvobodili in zasnovali lastno državo; namesto republike so jim hitro vsilili sprva nemškega kralja in nato dansko dinastijo monarhov. Grki so s kljubovanjem kralju Ottonu končno dosegli ustavo; nemška oblast je prinesla pivo, nemško urbanizacijo, ki je uničila vse, kar ni bilo »klasično«, klasicizem – in našega Jurija Šubica, ki je poslikal hišo Heinricha Schliemanna (in potem pobegnil v Pariz).

Grkom so vedno od zunaj kazali, kaj je svetla preteklost ... Soočanje z lastnim imaginarijem preteklosti je za Grke še danes travmatično, saj so jih v zgodovini pogosto izdali. Po nepremišljenem napadu na Turčijo po koncu prve svetovne vojne so jih zavezniki prepustili njihovi usodi: po masakrih na maloazijski obali je več kot milijon Grkov, kar je skoraj polovica tedanjega prebivalstva, prešlo v matično državo: mnogi izobraženi, urbani in brez vsega. V teh slojih se je naprej razvijala glasbena subkultura, rebetska pesem.

Leta 1945 je bila Grčija, ki ji je s svojo pretežno levo gverilo, brez pomoči zaveznikov, uspelo premagati nacizem, zrela za socialistično revolucijo. Okoliščine so spominjale na razmere v tedanji Jugoslaviji, vendar so velike sile na Jalti dodelile Grčijo zahodnemu svetu, da bi pridobile oporno točko zoper komunizem na Balkanu. Šok nedoživljene socialistične revolucije je bil skoraj tako velik kot šok tiste, realizirane v drugih državah ... V prvih letih so Angleži pokazali neverjetno krutost; brutalno so zatirali grške partizane in gibanje grške levice, ki se je uprla nacizmu. Državljanska vojna se je končala po Titovem sporu s Stalinom in umiku Jugoslavije iz sovjetskega bloka, s čimer se je avtomatično prenehala pomoč Jugoslavije grškim partizanom v severni Grčiji ...

Po koncu državljanske vojne so iz Grčije izgnali več kot 300 tisoč ljudi; odšli so predvsem v azijske republike Sovjetske zveze, na Poljsko in Madžarsko. Desetine tisočev so zaprli v taborišča na grških otokih, tako kot pri nas na Goli otok. V državo se je vrnil kralj, Angleži so Grčijo prepustili Američanom, ti pa so v svoji novi koloniji postavili številne vojaške baze. Slogan »Ven baze!« je značilen za celoten grški upor, od 60. let naprej. Marshallov plan, ki je sicer pripomogel, da si je država opomogla, je po drugi strani podpiral neenakost in monopolistično kapitalistično podjetništvo, kar ima lahko v slabo razviti državi katastrofalne posledice. Grčija se je sicer gospodarsko dvignila, hkrati pa so naraščale socialne neenakosti, pomanjkanje državne zaščite, javnega zdravstva in sredstev za kulturo. V Atene se je priselilo ogromno revežev in si tam naredilo skromna domovanja. Iz polmilijonskega mesta je nastalo današnje šestmilijonsko, kar je imelo za posledico precej anarhično urbanistično strukturo. Revščina in lakota sta v današnji Grčiji del kulturne naracije in kolektivnega spomina, ki ga delijo vsi prebivalci.

Tudi kriza za Grke verjetno ni popolna neznanka, saj jo dobro poznajo še iz časa trdega obdobja vojaške diktature?

Če Grki slišijo slabe novice, takoj odidejo po nakupih. Gre za simptom, ki kaže, da so vajeni kriz. Sedem let diktature (1967–74) je v državi naredilo neverjetno škodo. Vojaška hunta je načela tudi sistem izobraževanja in kulture. V času diktature smo bili priča množičnemu izseljevanju, zato je bila država opustošena, brez profesionalcev in vrhunskih umetnikov. Grčijo so zapustile elite, ostali so le najbolj revni, ti pa so na koncu zrušili diktaturo.

Čeprav so evropske države v tem času sprejele veliko kulturnih emigrantov iz Grčije in jim pomagale, da preživijo, še zdaleč niso naredile dovolj, da bi uničile fašistično tvorbo v svoji sredi. Ta je namreč ustrezala ameriškim interesom za destabilizacijo razmer v Mediteranu – kar se je končalo z izsiljeno vojno na Cipru leta 1974. Glavni krivec Kissinger pa je dobil Nobelovo nagrado za mir ...

V katerem obdobju pa je doživela najmočnejši razcvet grška kultura, ki jo poznamo po neinhibirani filmski produkciji, znani tradiciji rebetskih pesmi, pestri gledališki dejavnosti itd.?

Po diktaturi je prišla v Grčiji na oblast desnica (sprejemljiva za ZDA) in po sedmih letih diktature je sledilo sedemletno obdobje neverjetne korupcije. Takoj po padcu diktature so se v državo začeli vračati grški emigranti, zaradi tega se je zgodila erupcija izjemno razburljive kulture. Izšla so številna zanimiva knjižna dela. Grčija je na novo odkrila rebetsko glasbo, ki je bila med diktaturo utišana in ki govori o prepovedanih temah, kot so droge, seks, zločin, zapori, bolezen, emigracija in podobno.

Kultura je leta 1981 v veliki meri pomagala na oblast tudi socialistu Andreasu Papandreuju, sicer izobraženemu v Ameriki. Grki so prvič začeli snemati filme z državnim denarjem, priča smo bili množici različnih kulturnih festivalov, iznenada je bilo v Atenah več sto alternativnih gledališč. To zlato obdobje v grški zgodovini je trajalo natanko eno desetletje. Pasok je v prvotnem programu imel tudi pravice »Slavomakedoncev«, začelo se je pisati o nasilni helenizaciji Albancev, ki so v 19. stoletju predstavljali najmanj polovico prebivalstva ...

Poleg tega je Pasok izvedel pomembne socialne spremembe in mladim družinam ponudil ugodne kredite za gradnjo hiš v provinci, solidne plače, olajšave, drugi, davčno neobremenjen avto za kmetijsko dejavnost in podobno. Napredni moški tega obdobja je javno izjavljal, da je feminist, kar je bil odraz nove politične korektnosti.

Kako to, da kljub tako pestri kulturi in zgodovini Grčiji do danes ni uspelo formirati moderne države?

V teh časih je bila tudi Grčija bolj izrazito socialna, torej moderna država. Paradoks je v tem, da je padec berlinskega zidu simbolno označil začetek konca evropske levice, socialne politike in vsega drugega, kar je dišalo po socializmu. Zrušil se je bipolarni sistem, ki je pogojeval tudi določene etične norme. Žrtve tega niso bile samo države sovjetskega bloka in povsem drugačna Jugoslavija, ampak celotna evropska socialna politika in seveda Grčija s svojo socialistično vlado. Današnja evropska politika »bank-tank« je končna posledica tega procesa.

Kako pomemben je kult osebnosti Andreasa Papandreuja za moderno grško zgodovino?

Nedvomno gre za pomembno grško osebnost. Papandreu je sedem let gradil svojo stranko in izboril veliko zmag. Žal se je v drugem delu vladavine izneveril vsem obljubam, ki jih je dal volivcem. Njegov največji problem je bil, da je padel v iste koruptivne sheme kot prejšnji grški voditelji. Ko je izpraznil svoje politične ideje je, po mojem globokem prepričanju, padel na najcenejši nacionalistični diskurz, ki je bil na voljo v tistem času – na srbski nacionalizem.

Spomnim se leta 1993, ko se je Papandreu, že resno bolan, razjokal pred kamerami, ker ga Slobodan Milošević ni obiskal v Atenah ... Kaplja čez rob je bil govor nekega srbskega duhovnika, ki je v izvrstni grščini na neki komercialni grški tv-postaji pojasnjeval, da mora Evropa za muslimane najti »dokončno« rešitev.

Sicer so mnogi Grki v tistem času že na veliko organizirali solidarnost s Sarajevom, žal jih je bilo tudi veliko, ki so podlegli nacionalističnim blodnjam. Makedonija ni bila le žrtev grškega nacionalizma, ampak tudi mednarodne neumnosti.

Za fenomen ekstremistične desničarske skupine Zlata zora velja splošno prepričanje, da je odgovor na krizne razmere. Mar ni to preveč poenostavljena interpretacija?

To je le še ena v vrsti banalnih razlag, ki se v zadnjem času pojavljajo v zvezi z Grčijo. Zlata zora je nadaljevanje tradicije pretepaških skupin, ki jih je organiziral že general Metaxas ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja. To tradicijo so nadaljevali kraljevi predstavniki pa mehka vojna oblast Papagosa in seveda polkovniki. Zlato zoro zlahka prepoznamo v tem latentnem grškem nacifašizmu.

Ali danes še lahko najdemo kakšne vzporednice med moderno in antično Grčijo?

Najbolj očitna skupna točka, ki povezuje antično in moderno Grčijo, je po mojem mnenju gledališče. Antično gledališče v Atenah je bil prostor demokracije: državljani so trgovali in urejali upravne zadeve na agori, na sodiščih so poslušali procese, v grški skupščini, eklesiji, pa so sodelovali v neposredni demokraciji. Če si prišel dovolj zgodaj in si našel mesto, si lahko sodeloval v procesu odločanja in bil za to ta dan tudi plačan. V tem sistemu je bilo gledališče zelo pomembno, saj državljani vseh svojih problemov niso mogli predebatirati na sodiščih, trgih in v skupščini. V gledališču so Atenci reševali probleme svoje preteklosti, svojega odnosa do bogov, do družine in ženske, ki je v grški tragediji element, ki destabilizira moškega. Atenski državljan pa je bil lahko samo moški ...

Identiteta antičnih Grkov, kot jo je najbolje definiral francoski filozof in antropolog Jean-Pierre Vernant, se na zunaj odraža v različnih skupinah »drugih«: v ženskah, barbarih, sužnjih, bogovih, naravi itn. V gledališču so se moški soočali s svojo nestabilnostjo, kar je bilo del nujne edukacije državljanov. V gledališče so prihajali vsi atenski državljani; najrevnejši so dobili brezplačne vstopnice, najbogatejši pa so plačali predstavo in vse drugo, kar je bilo potrebno za gledališki spektakel.

Ko sem prvič v živo doživela predstavo antičnega gledališča, 26. julija 1974, je hunta pravkar padla, demonstracije so bile povsod – dva dni prej se je v neki atenski bolnišnici rodil Alexis Cipras. Na sporedu v atenskem Irodionu je bil Evripidov Hipolit. Predstava je bila zastarela (državno gledališče, pač) in v trenutku, ko je Hipolit začel svoj znani mizogini monolog, se je iz publike zaslišal ženski glas, ki je igralcu na odru vzkliknil, da ima tanke noge. Publika je z odobravanjem »prevzela« predstavo. Vsakič ko so na odru omenjali svobodo, narod, ljubezen in druge abstraktne pojme, se je občinstvo dvignilo in huronsko ploskalo. Predstava se je močno zavlekla in se končala v zgodnjih jutranjih urah. (Na koncu je bil tudi nesrečnež s tankimi nogami nagrajen z aplavzom.)

Takrat sem prvič spoznala, da se demokracija lahko dogaja v sodobnem gledališču, in videla, kako ga lahko »prevzame« publika. Ljudje razumejo tekste in jih ne vidijo kot mrtvo visoko kulturo. Aristofanove komedije, ki se nevzdržno norčujejo iz vsega, so najboljši material za državljane.

Predstave v antičnem gledališču v Epidavru, ki sprejme 15 tisoč obiskovalcev, so v tem pogledu pravi fenomen. Ljudje prihajajo z avtobusi, osebnimi avtomobili, na traktorjih s prikolicami se v gledališče pripeljejo cele družine. Čeprav je organizacija prometa brezhibna, se je razvil običaj, da publika po predstavi kampira na travnikih antičnega zdravilišča, katerega najbolj spektakularen del je gledališče.

Poleti leta 1980 sem bila prisotna, ko je v to gledališče prišel Papandreu. Zadnji prihajajo v gledališče tisti, ki sedijo v prvi vrsti. Ko je publika zagledala Papandreuja, se je celoten avditorij dvignil in precej dolgo je trajalo, da se je ploskanje pomirilo. Bilo je popolnoma jasno, kdo bo zmagovalec naslednjih volitev.

Poleg gledališča obstaja še ena povezava med antično in sodobno Grčijo, ki ima svoje korenine v antični mitologiji. Gre za tezo, ki jo je Vernant prvič predstavil leta 1996 v Ljubljani. Mitologija je drugače od religije prostor svobode, v katerem lahko različno interpretiramo obrazce obnašanja in odnose med bogovi in ljudmi. To prožnost antične mitologije bi lahko uporabili še danes namesto psevdomitoloških zmazkov, ki jih gledamo v filmih in na tv.

Na katere mitološke zgodbe pomislite v kontekstu sedanje grške krize?

Junak, ki najbolj simbolizira grško politiko danes – moč besede, prevlado retorike, sporazumevanja, zvijač in iznajdljivosti –, je brez dvoma Odisej. Njegovo glavno orožje je beseda, s katero premaguje sovražnike.

Bojim se, da je problem mladih grških politikov, Ciprasa, Varufakisa, Lapavicasa, Cakalotosa – in tudi nezlomljivih starcev, kot je Manolis Glezos – temeljni nesporazum med Evropo in Grčijo.

Evropski problem je vzvišen odnos površno izobraženih birokratov, ki niso sposobni razumeti intelektualcev. Tisti, ki danes odločajo v Evropi, so ljudje brez humanistične perspektive in brez kritične misli – enako kot njihovi »yes-mani« v Sloveniji. To so ljudje, ki nam žal nimajo kaj povedati.

Na drugi strani pa Grki še danes zelo radi posegajo po mitološki preteklosti, po kateri je med drugim v svojih nastopih posegal tudi odstopljeni Varufakis.

Zakaj pa ne, če gre za kanal razumevanja, ki ga morda nekateri še razumejo? Če poslušate prenos iz grškega parlamenta, lahko pogosto opazite dobro retoriko grških poslancev – nepričakovano kvalitetno v primerjavi z drugimi. Pa tudi anonimneži na ulicah dostikrat povedo kakšen svoj neologizem, da pojasnijo situacijo, brez »super« in »kul«: za vsako mizo v Grčiji sedi en oddelek vsenarodne politične akademije ...

Danes slišimo vse mogoče teorije o vstopu Grčije v EU: od tega, da je šlo za lažne podatke, pa do tega, da jo je EU sprejela preveč zlahka ... Kakšno je o tem vaše mnenje?

Ne smemo pozabiti, da je imela leta 1981 polovica Evrope socialistične vlade. Socializem je bil sprejemljiv, socialističen je bil ves Mediteran. Španija in Portugalska sta se osvobodili izpod diktature, Francija je bila velika socialistična država, socializem je vladal vsej vzhodni Evropi in Grčija je bila nagrajena predvsem zaradi tega, ker je bil socializem njen končni izhod po mračnem obdobju diktature. Desnica pa je imela rada »klasično« zapuščino, ki jo je ponaredila. Grčija je zlahka prišla v skupnost.

Kako razlagate Varufakisovo izjavo, da je to, kar počne Evropa z Grčijo, terorizem?

To je najbolje pojasnil Varufakis v svoji zadnji izjavi, ko je dejal, da gre za nesporazum z ljudmi, ki ne razumejo ne znanstvenega ne humanističnega diskurza. Uporabil je tudi močno metaforo terorizma, ki se nanaša na postopke, ki ga spominjajo na obdobje diktature. Ne gre samo za ciprsko vojno in krizo, ki je bila čisto teroristično dejanje, ampak tudi za popustljivost do hunte, ki je v Grčiji sprejela raznoliko mednarodno uporniško in teroristično populacijo – tupamare, palestinske aktiviste, japonski Črni september in prostovoljce Irske republikanske armade (Ira). Govorim iz prve roke, saj so bili moji študentski kolegi.

Opravka imamo s temeljnim nerazumevanjem sodobne Grčije in kolonialno prepotentnostjo, ki izhaja tudi iz napačnega razumevanja antike. Za to je krivo pomanjkljivo izobraževanje in vedenje o znanosti v celotni Evropi. Posledica tega je tudi izpraznjena evropska politična misel, ki ni sposobna razviti nobene prepričljivejše teze, ob tem pa je pozabila še na retoriko, ki je zasnovana na antični – saj druge v evropski tradiciji ni; težko je namreč v krščanstvu prepoznati racionalen instrument premišljevanja.

Kakšen bo po vašem mnenju zaključek grškega dialoga z Evropo?

Neverjetno je, koliko ljudi hoče verjeti zgodbi o dolgu in vračanju dolga, kar si lahko razlagamo tudi kot oboževanje bogatih in močnih gospodarjev.

Bojim se, da gre v resnici za kaznovanje Sirize, ki je nedopustna z današnjega vidika vladajočih evropskih struktur. Evropa levi politiki ne bo dala domovinske pravice, razen tega si v sodelovanju z Ameriko želi destabilizirati Mediteran in spremeniti njegovo geopolitično strukturo.

V tem smislu je Grčija manj pomemben igralec. Vprašanje je le, kako naj preživi. Odgovor najdemo tudi v številnih uspešnih grških državljanskih pobudah. Ljudje se specializirajo za pomoč drugemu. Ta vrsta solidarnosti se dogaja v državi, v kateri je med drugo svetovno vojno samo v Atenah za lakoto umrlo 150 tisoč ljudi (v vsej Grčiji pa več kot 300.000), kar je močno vgrajeno v kulturno zavest Grkov.

Se strinjate, da sta v sodobnem svetu na preizkušnji dve solidarnosti: prva je solidarnost z Grčijo, druga pa solidarnost v primeru globalnega begunskega vprašanja?

V prvem primeru gre predvsem za to, kdaj bomo stresli s hrbta nesposobno vladajočo evropsko garnituro in si s tem povrnili del evropskih sanj in evropskega potenciala. Solidarnost z Grčijo je prvi pomemben korak.

Vprašanje beguncev pa je povezano s katastrofalno ekonomsko, finančno in delovno perspektivo, ki jo ima evropska skupnost, ki bi v današnjem času morala drugače načrtovati energijo, delo in socialne resurse. Te stvari so se spremenile, Evropa pa na te spremembe nima odgovora. Če bi imela svojega Roosevelta, bi verjetno te stvari v času, ko se ji ponuja neverjetna priložnost delovne sile, mislila povsem drugače. Pa žal tega ni sposobna prepoznati, ker je usmerjena v zmanjšanje industrije in v svoje kolonialne perspektive, kolikor ji jih je še preostalo.

Vsi, ki hočemo živeti z begunci, bi morali do njih veliko bolj aktivno izkazovati svojo solidarnost. Gre za temeljno spremembo našega načina življenja, v katero so nas prisilili. Z begunci nas je več!