»K vragu tak spomenik, ki nam pred očmi razpada«

Radlje ob Dravi – Na vzpetini na zahodnem robu Radelj stoji dominikanski samostan, zadnjih tristo let propadajoč kulturni spomenik nekdaj državnega, zdaj lokalnega pomena. »Brezplačno ga damo, če ga kdo hoče,« pravijo na občini, kjer denarja za njegovo obnovo nimajo. Med debelimi, a hladnimi in vlažnimi stenami živi devetnajst družin; sedem v najstarejšem in najbolj problematičnem delu, preostale v novejšem delu samostana.

»Vse življenje sem že tu. No, vmes me nekaj let ni bilo. A sem se tukaj rodila. Poglejte, še hranim rojstni list,« pravi 60-letna Tončka Topler, ki si je stanovanje uredila v najstarejšem delu samostana. Da prideš do nje, moraš najprej odpreti vrata na zunanji ograji, ki jo je Tončki postavil sin, zato da lahko njen pes Čarli brezskrbno raziskuje po dvorišču. To lahko počne samo, kadar ni vetra. »Če je vetrovno, ga ne izpustim iz ute, pa niti sama ne hodim na dvorišče, ker je prenevarno. Moji sosedi je opeka padla na roko. Sreča, da je ni dobila na glavo,« pripoveduje sogovornica. Nato povabi v svoj dom.

»Skozi zavese,« veli. »Obesila sem jih, da mi ne sneži na prag,« pojasni Tončka. Pred nama je dvoje skromnih vrat. »Tu imam drvarnico,« odpre vrata na levi in stopi v velik, velban kletni prostor, poln suhih drv. »Drv imam pa res dovolj. Zeblo me ne bo,« pravi Tončka. V svoje stanovanje, ki je tako kot vsa druga v kloštru občinska last, vstopa skozi majhna, dotrajana vrata, ki jih je namestila pred kratkim. »Pri sosedih, ki so šli, sem jih vzela,« ne skriva. »Tolikokrat sem že prosila, naj mi pripeljejo nove, pa pravijo, da ni denarja,« je potožila. Okni ima le dve. Eno si je pred desetletjem kupila sama, drugo je po več letih izprosila od upravljavca. »Zdaj imam lepo. Veste, kakšno je bilo, ko sem prišla? Vse je bilo črno. Ne vem, kaj je v stanovanju delal zadnji najemnik. No, kaj je storil nazadnje vem. Smrt je storil v kuhinji,« pravi Tončka. »Ko smo belili, smo odstranili kavelj,« pove najemnica, ki je nič ne moti. Niti to ne, da ima stranišče zunaj.

Stanovanje za 35 evrov

Najemnine so nizke. »Neprofitna najemnina znaša 4,68 odstotka od vrednosti stanovanja,« pojasni Toni Potnik iz javnega podjetja Kanalizacija in čistilna naprava, ki stanovanja upravlja. »Jaz plačujem petintrideset evrov na mesec,« pravi Tončkina prijateljica, ki živi čez dvorišče, v novejšem delu samostana, kjer so razmere za bivanje precej boljše. »Ponudili so mi drugo stanovanje ... Mislim, da so rekli, da na Partizanski ulici, a bi morala zanj plačati petnajst evrov več. Tega si ne morem privoščiti,« je povedala Jožefa Pinter, ki v samostanu živi že trideset let. »Veliko stanovalcev je nekdanjih zaposlenih v Hmezadu Radlje, ki je v nadstropju samostana sušil hmelj,« je povedal radeljski župan Alan Bukovnik. »Tudi jaz sem delala na Hmezadu,« pritrdi Jožefa in v peč naloži še nekaj suhih polen: »Dva otroka sem spravila h kruhu. Tončka je štiri. Čisto sama.«

Na podstrešju ni več posod

Občina je samostan pred dvanajstimi leti prekrila z novo streho. Stanovalci so lahko s podstrešja, ki je neuporabno, umaknili posode, v katere so ob dežju lovili vodo. Novi so tudi žlebovi. A nikogar ni, ki bi odstranil ali pritrdil lesena polkna, ki bodo vsak trenutek treščila na tla, in z betonom zakrpal vsaj tiste dele samostanskih zidov, ki se najbolj krušijo. »Stanovanja smo prevzeli pred tremi leti od Stanovanjskega sklada v likvidaciji. Od takrat povprečno namenjamo 51.570 evrov za tekoče in investicijsko vzdrževanje stanovanj,« so sporočili iz občinskega računovodstva. »Toliko? Pa ni denarja za moja vrata?« se čudi Tončka. Pritožujejo se tudi družine v novem kloštru, natančneje na Samostanski ulici 13, kjer je dvanajst stanovanj. »Moti me, da ne smemo ničesar spreminjati. K vragu pa tak kulturni spomenik, ki pred našimi očmi razpada,« potoži nekdanja Preventova šivilja. »Najemniki res ne smejo izvajati nobenih posegov v stanovanju brez predhodnega soglasja lastnika, to je občine. Po nam znanih podatkih občina vlaganja, s katerimi se je strinjala in sklenila ustrezen dogovor, poravna z najemninami,« razloži Toni Potnik, direktor javnega zavoda Kanalizacija in čistilna naprava. 

»Mi vsi smo tu samo zato, ker si kaj drugega ne moremo privoščiti,« je iskrena stanovalka, ki noče biti imenovana. Radeljski župan Alan Bukovnik trdi drugače: »Če boste vprašali ljudi, so z bivanjem tam zadovoljni. Imajo ute in vrtove, nekateri celo kakšno žival.« 

Vse je po pravilniku

Upravljavec meni, »da stanovanja po njihovem vedenju in poznavanju tako stanovanj kot stanovanjskega zakona ustrezajo veljavnim standardom in predpisom«. Res? Pa poglejmo ... V desetem členu stanovanjskega zakona, ki določa, kaj je primerno stanovanje, med drugim piše, da mora stanovanje z izjemo garsonjere imeti ločen spalni in bivalni del. Jožefa spi v kuhinji, da je prostor še za sina, Tončka pa sicer ima ločen spalni del od bivalnega, a z omaro, ki jo je tja postavila sama. Pa poglejmo še v pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati bivalne enote, namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb. Po njem morajo biti v sanitarijah nameščeni najmanj umivalnik in prha z vodovodnima armaturama ter stranišče s splakovalnikom, govori pa tudi o varnosti uporabe hodnikov, podestov, balkonov, lož, teras in oken. 

Sanjali so o sanatoriju

»Tudi če bi želeli, stanovalcev zdaj nimamo kam preseliti,« priznavajo na radeljski občini, kjer so s samostanom imeli velike načrte. Obnovljena stavba naj bi že pred leti postala sanatorij za okrevanje po operacijah, v njem bi se ukvarjali z alternativnimi metodami zdravljenja, posvetili bi se zeliščarstvu, s katerimi so se že nekdaj ukvarjale radeljske dominikanke. »Smo pred dilemo, ali je objekt sploh smiselno obnavljati, saj bi bila cena za to izjemno visoka. Samostana nismo še nikoli statično preverjali,« priznava radeljski župan Alan Bukovnik. »Tako velik je, da bi lahko v njem uredili sto stanovanj, to pa je število, ki presega ne le naše, občinske potrebe, temveč potrebe celotne Dravske doline. Za naložbo bi potrebovali okoli štiri milijone evrov. Tega denarja nimamo,« sklene Bukovnik.

Po podatkih upravljavca se stanovanjska inšpekcija s stanovanji v kloštru še ni ukvarjala. Sami je najbrž niso klicali, najemniki, ki nimajo kam, pa tudi ne. Če bi Tončka dobila nova vhodna vrata, bi se rešila težav s prepihom, Jožefo pa skrbi, v kakšnem stanju je dimnik, ki ga deli z manj zgovorno sosedo. Pa sedemnajst drugih strank? V radeljskem kloštru živijo tudi otroci, dva med njimi sta otroka s posebnimi potrebami.