»Kaj pa, če bi bili vi ta druga babica?«

Ljubljana – Je naša družba pripravljena na to, da bi skupno starševstvo postavili kot pravilo po razpadu družin? Kakšne so prednosti in slabosti možnosti posvojitve starih staršev? To je le nekaj vprašanj, ki so jih na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) naslovili na strokovnjake z različnih področij ob pripravi novega družinskega zakonika.

Novi družinski zakonik naj bi, po pričakovanjih ministrice Anje Kopač Mrak, začel veljati v začetku prihodnjega leta. Do začetka septembra je bil v javni razpravi, na podlagi katere bodo na ministrstvu pripravili dokončno besedilo. Posebno glede dveh poglavij pa so želeli včeraj slišati še glas tistih, ki so posebno vpleteni, na strokovnem posvetu Posvojitve in urejanje razmerij med starši in otroki po razpadu življenjske skupnosti.

Predlog, da bi stari starši lahko posvajali vnuke, če bi ti izgubili roditelje, je doživel zelo široko podporo volivcev že ob tem, ko ga je kot novelo obstoječega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih predlagalo Gibanje za otroke in družine. Da to ni najbolj posrečena rešitev, je že takrat in zdaj ponovno opozorila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Sporno se ji zdi, med drugim, da bi otrokovi tete in strici postali njegovi bratje in sestre, hkrati pa bi se pravno pretrgale vse vezi s starimi starši in sorodniki po strani drugega starša; otrok bi bil izločen tudi iz dedovanja po njih. »Najbrž so vsi, ki so podpisovali, razmišljali, da bi bili oni tisti stari starši, ki bi postali posvojitelji. Kaj pa, če bi bili kot posvojitelji izbrani drugi stari starši in bi bili vi ta druga babica?« je varuhinja utemeljila, zakaj se ji zdi predlagana ureditev neprimerna in diskriminatorna. Bolj primerna bi bila po njenem mnenju zakonska opredelitev, da imajo stari starši, če vnuki ostanejo brez staršev, prednost pri izvajanju varstva in vzgoje ali pri dodelitvi rejništva.

Podobno meni, da je primernejše rejništvo kot posvojitev, tudi dr. Darja Zaviršek s fakultete za socialno delo. Kontinuiteta v življenju otroka in znani odnosi govorijo v prid temu, da otrok ostane z babico in dedkom, vsekakor pa je v vsakem primeru potreben individualni razmislek v prizadevanju za otrokovo korist.

Pravilo ali možnost?

Oba starša sta enako odgovorna za otrokovo vzgojo, je eno od izhodišč, ki vodi k razmisleku o določitvi skupnega starševstva kot pravila pri razpadu življenjske skupnosti. »Včasih sta oba starša primerna in je težko tehtati, komu se dodeli otrok v varstvo in vzgojo. V vse več primerih se pri teh vprašanjih angažirajo sodni izvedenci,« je povedala Irma Kirin iz Okrožnega sodišča v Ljubljani. Pozitivni vidiki skupnega starševstva (lani so bili določeni v 16 odstotkih vseh pravdnih zadev) so po njenem to, da se otroku omili razpad družine, da oba starša odločata o vseh stvareh v zvezi z njim, zmanjša se tudi možnost kasnejših manipulacij. Barbara Cerar Brolih s Centra za socialno delo Domžale, ki podpira možnost skupnega starševstva, opozarja, da se nekateri za to zavzemajo tudi s »figo v žepu«, ker, denimo, ne bi bilo treba plačevati preživnine ali pa jo vidijo kot srednjo pot, ne da bi upoštevali korist otroka. Po njenem bi bil v vsakem primeru nujen dogovor o izvajanju skupnega skrbništva, v katerem bi bile natančno določene problematične situacije. Društvo za nenasilno komunikacijo pa nasprotuje temu, da bi skupno starševstvo postalo pravilo, saj je popolnoma neprimerno v primerih nasilja v družini in bi moralo biti pri teh izrecno prepovedano, ker lahko žrtev privoli v to iz strahu pred nekdanjim partnerjem, skupno starševstvo pa bi pomenilo tudi nadaljevanje nasilja.

Kaj bo zapisano v zakonu? »Če bo določba o možnosti posvojitve starih staršev ostala, bomo ugotavljali, kaj to pomeni za družinska razmerja in druge pravice,« je pojasnila Martina Vuk, državna sekretarka na MDDSZ. Za zdaj tudi ni jasno, ali bo skupno starševstvo še naprej prepuščeno dogovoru med materjo in očetom, določil bi se le minimalen obseg stikov.