Gre za moje razumevanje osnutka sporazuma med Slovenijo in Hrvaško o razmejitvi med republikama, ki naj bi bil kmalu predložen v parafiranje. Za Slovenijo je to sporazum zgodovinskega pomena, ki bi za vse čase določil mejo med republikama. Tu popravnega izpita ni. Ratificirani sporazum bo dobil mednarodno veljavo in bo predložen sekretariatu Združenih narodov v registracijo.
Moje razmišljanje se nanaša na osnutek, ki so mi ga poslali v mnenje iz RTV in ne iz pristojnega državnega organa. Če obstaja kak drug uradno verificirani osnutek, ki bi bil v bistvenih sestavinah drugačen od meni predloženega, je vso to moje razmišljanje brezpredmetno.
Ker gre za usodni korak za narodovo prihodnost, je zato neizogibno potrebno, da so tisti, ki bodo o njem sprejemali odločitev, z njim vsaj temeljito seznanjeni. Pa tudi najširša javnost. Tu je vlada napravila veliko proceduralno napako, ki lahko ogrozi celoten podvig. Strinjati se je, da je za pripravo takega dokumenta in z njim povezanimi pogajanji že iz razlogov procesne učinkovitosti pametno iz te faze priprav izključiti javnost, saj je predmet pogajanj take narave, da nase nujno veže različne emocije in lahko tudi nesprejemljive interese, ki izključujejo racionalno obravnavo. Še posebej ker smo ob vseh pomembnejših zgodovinskih prelomnicah korak za korakom izgubljali dele našega narodnega ozemlja, Koroško, Trst in zahodne dele Primorske; in to po naši lastni krivdi ali nerodnosti ali zaradi okoliščin, ki smo jih zakrivili sami. Zdaj naj bi prišla na vrsto še slovenska Istra in slovensko morje. Vlada je tajnost priprav in pogajanj razumela kot odvezo, da za izhodišča ne potrebuje nobenih pooblastil organov, ki so pristojni za odločanje o najbolj bistvenih življenjskih interesih naroda, tako pomembnih, kot je ustava.
Arbitražno sodišče naj bi med drugim odločilo o dveh bistvenih problemih: (a) o določitvi meje med republikama na kopnem in morju ter (b) o točki, kjer naj bi Slovenija dobila priključek na odprto morje, in režimu, kako naj bi do te točke prihajali (režim za uporabo ustreznih morskih območij).
Pri določitvi meje (pod a) bo arbitražno sodišče odločalo izključno po pravilih in načelih mednarodnega prava. Torej po načelih, pri katerih je Hrvaška vseskozi neomajno vztrajala, Slovenija pa jih je enako vztrajno zavračala. Po teh izhodiščih je Slovenija odrezana od odprtega morja, neha biti pomorska država, Piranski zaliv se deli na pol. Načela pravičnosti, na katerih je Slovenija gradila svojo strategijo pri določanju meje, odpadejo.
Načela pravičnosti, dobrega sosedstva itd. se uporabljajo samo za režim pod točko b. Če bi Slovenija dobila neposreden stik z odprtim morjem, vsega tistega, kar naj bi zdaj dobila pod točko b, sploh ne potrebuje. Če pa osnutek sporazuma posebej ureja režim pod točko b, sledi, da ga uvaja zato, ker gre za zaprto slovensko morje in je treba določiti režim, kako bo do odprtega morja prihajala. Za razumevanje tega preprostega dejstva ni treba biti strokovnjak za mednarodno pomorsko pravo. Zadostuje že, da si pismen. Torej je bistvo spora že vnaprej odločeno v škodo Slovenije brez arbitriranja sodišča.
Meja na morju sledi meji na kopnem. Če bi hoteli dobiti neposreden stik z odprtim morjem, bi morali ustrezno spremeniti mejo na kopnem. Je slovenska vlada kadar koli zbrala pogum, da bi nastopila s tako zahtevo, za kar ima vse podlage, vsaj kar zadeva meje piranske občine? Sporazum daje možnost pogodbenicama, da šele določita točno vsebino spora (tč. 2, čl. 3). Če bi Slovenija nastopila z zahtevo vsaj po vzpostavitvi zgodovinsko nesporne meje piranske občine, dobi celoten spor povsem drugačno vsebino. Morda vidi vlada na tej točki kako iskrico upanja?
S tem sporazumom se slovenska vlada obvezuje, da bo umaknila vse pridržke k odprtju ali zaprtju pogajalskih poglavij, ki so povezani s sporom. Sledi, da ne bo mogla postavljati nikakršnega veta tudi na končni vstop Hrvaške v EU, češ da mora biti meja s Hrvaško določena pred njenim vstopom v EU. Zato postaja brezpredmetno vprašanje roka, kdaj bo prišlo do odločitve arbitrarnega sodišča.
Pridržki k odprtju ali zaprtju pogajalskih poglavij so vzvod pritiska na Hrvaško, ki se mu Slovenija ne bi smela odpovedati. Ne da bi hoteli škodovati Hrvaški, saj je njen vstop v EU tudi v našem interesu. Gre za to, da Hrvaški dopovemo, da je v njenem interesu, da se z nami pogaja in da skupaj odpravimo nesoglasja. Doslej je Hrvaška sleherna pogajanja z nami oholo zavračala. Slovenija je pošiljala diplomatske note in proteste, Hrvaška delala po svoje.
S tem sporazumom se ohranja nekoliko poslabšano sedanje stanje, s katerim sicer nismo zadovoljni, se pa da ob njem za silo še živeti. Čemu tedaj hiteti s takim sporazumom, ki sedanje neugodno dejansko stanje spreminja v stanje, zaščiteno z mednarodnim pravom? Že iz načela oportunosti nima smisla dajati takemu stanju pravne podlage. Smo v to prisiljeni zaradi mednarodnega pritiska, za katerega smo vnaprej vedeli, da se bo še stopnjeval, ker je naše blokiranje Hrvaške v nasprotju z mednarodno politiko širjenja EU na območje t. i. Zahodnega Balkana? To bolj formalno kot vsebinsko protislovje je mogoče odpraviti s položaju doraslo politiko. Mi pa smo že ob prvem pritisku pokleknili.
Stanje, pravno in dejansko, je veliko bolj kompleksno, kot bi izhajalo samo iz analize tega osnutka sporazuma. Morda ima vlada precej več vpogleda v celoto problema in razpolaga z informacijami, ki jih mi nimamo. Zelo vesel bi bil, če bodo vlada in še posebno sledeča dejstva dokazala, da se motim. Vendar, na temelju analize tega osnutka sporazuma zanj ne bi mogel glasovati, ker si takega bremena ne bi upal naložiti na svojo vest. Vsakdo ima sicer svojo. Ta premislek bi bil morda v pomoč tistim, ki so svojo vest še pripravljeni uporabljati kot vodilo pri svojih odločitvah. •
Ta sestavek sem napisal na lastno pobudo in se zahvaljujem uredništvu Sobotne priloge Dela, da ga je bilo pripravljeno objaviti.