Ne gre zato, da bi posameznikom odrekali pravico, da spremenijo narodnost, toda v avstrijskem primeru so procesi asimilacije potekali tako hitro - in v valovih tudi nasilno -, da bi morala vsaka sodobna razvita država, ponosna na svojo demokracijo in blaginjo, popraviti krivice vsaj tistim, ki so ostali zvesti sebi in svojemu rodu, a tudi avstrijski državi.
Avstrija odgovarja z machiavellijanskim slepomišenjem, s zavlačevanjem, izgovarjanjem, da ne more siliti vodstev dežel, in v zadnjem primeru z dveletnim rokom za razpravo o predlogu nove manjšinske zakonodaje, pa čeprav tej, ki so jo izdelala takšna imena kot nekdanja pravosodna ministrica, nekdanji predsednik parlamenta in vrsta najuglednejših pravnikov, res ni kaj dodati. Nezadovoljni niso samo Slovenci, so tudi mnogi Hrvati na Gradiščanskem, Čehi, Slovaki in Romi.
Slovenska manjšina pa ima to smolo, da je na območju južne Koroške, kjer živi, še posebno trmasta nacionalistično usmerjena vladajoča politika, ki tudi s smrtjo svojega velikega vzornika Jörga Haiderja še ni izgubila poleta. Statistični podatki, kot jih je na nedavnem posvetovanju o manjšinski zakonodaji predložil Alexander Hanika, kažejo, kako pogubno je takšno ozračje: Koroška sodi med avstrijske dežele z najnižjo stopnjo rojstev, zato ji grozi hitro staranje. Številke so še bolj porazne za slovensko manjšino, ki se stara še veliko hitreje od večinskega naroda, potem ko jo je že dvajseto stoletje dobesedno zdesetkalo. Cela generacija današnjih starih ljudi svojih otrok ni naučila slovenščine, ker so jim želeli boljše življenje od svojega - ali ker so se bali. Posledice so žalostne, ljudje najhitreje umirajo prav na najbolj ponemčenih območjih, veliko se jih izseljuje. Cena ranjene duše je visoka, slovenski manjšini grozi, da bo v nekaj generacijah izumrla.
Tisti, ki so ostali Slovenci, vsak po svoje poskušajo obstati v takšnem okolju, žal pogosto v medsebojnih prepirih. Morda bi bilo ob tem vredno poskusiti s strpnostjo do drugega, pa naj nas ta še tako jezi - že zato, da si vsi skupaj ne bi poslabševali položaja. Koda časti bi morda lahko vsebovala določilo, da si vsak slovenski predstavnik lahko prizadeva za tisto, kar mu je najpomembnejše, a bi se moral najprej odreči vsemu, s čimer bi škodoval drugemu?
Njihovo prizadevanje bi morala še bolj spoštovati tudi Slovenija, ki je že dala vedeti, da bo zaprosila za nasledstvo Jugoslavije pri avstrijski državni pogodbi. Lahko pa bi naredila še korak dlje in, če tega že ne stori avstrijska vlada, sama priskočila na pomoč vsem, ki si Slovenci želijo biti ali pa spet postati. Denar ne bi smel biti vprašanje, zlasti ne za zasebne dvojezične otroške vrtce, pošolske dvojezične dejavnosti in še marsikaj drugega. Pristojni bi morali natančno raziskati, kaj potrebujejo mlade družine z otroki, morda v Franciji, ki ima menda skupaj z Islandijo najvišjo stopnjo rodnosti v Evropi, ter jim to ponuditi tudi v slovenščini. Denar bi se še kako izplačal - potem ko bi krepitev narodnega telesa preizkusili na avstrijskem Koroškem, bi morda lahko enako ukrepali tudi v vsej Sloveniji. Tudi ta komaj kaj poskrbi za dovolj otrok.
Iz sobotne tiskane izdaje Dela