Kako se reče po arabsko: Imate težave s srcem?

Zdravniki zdravijo vse več bolnikov, ki ne znajo ne slovensko ne angleško. Ali je zdravnik odškodninsko odgovoren, če bolnika ne razume?

Objavljeno
28. marec 2017 10.47
Jezikovni priročnik Ljubljana 24.3.2017 [jezikovni priročnik]
Milena Zupanič
Milena Zupanič

V Sloveniji je približno 150.000 ljudi, katerih materni jezik ni slovenski. Mnogi med njimi ne znajo niti besedice slovensko ali ne obvladajo slovenskega jezika tekoče oziroma do potankosti. Med njimi je tudi okoli tristo prosilcev za azil, ekonomski migranti, tujci, ki pri nas odpirajo podjetja in so premožni, pa revni iz tretjih držav, ki iščejo delo. Pri zdravnikih, kjer je natančno sporazumevanje izredno pomembno za dobro in varno zdravljenje, je neznanje jezika velika ovira.

Kako lahko zdravniki sploh postavijo diagnozo in pomagajo bolnikom, če se z njimi ne morejo sporazumevati? Kako naj nekomu, ki ne govori slovensko in tudi angleško ne, zdravstveno osebje uspešno pomaga? Kako lahko bolniku pojasnijo terapijo? Bolnikov, ki ne znajo slovensko, je čedalje več. Zdravnica v zdravstvenem domu v Ljubljani, denimo, obravnava bolnike iz kar 17 držav. Nekateri med njimi ne znajo niti besedice slovensko niti angleško.

Od julija 2016 do januarja 2018 poteka projekt izdaje priročnika, namenjenega lažji komunikaciji migrantov z zdravstvenim osebjem. S 100.000 evri ga financirata Sklad za azil, migracije in vključevanje Evropske unije ter Ministrstvo za notranje zadeve RS v Sloveniji.

Bolnik me ne razume. Kako naj ga zdravim?

Anketa, ki so jo v tem projektu izvedli med 600 zaposlenimi v javnem zdravstvu in pri zasebnikih, je pokazala, da imajo pri sporazumevanju najpogosteje težave z arabsko govorečimi, najbolj problematične stike z albansko govorečimi, pogosto pa ne znajo ne slovensko ne angleško tudi Kitajci, Rusi, Japonci, Makedonci in Romuni. Zagate zdravnikov in drugih v slovenskem zdravstvu so v teh primerih velikanske.

Anketa je tudi pokazala, da je bilo med bolniki, ki so jih zdravili, približno 12 odstotkov nepismenih. Zanje pride v poštev samo slikovno gradivo ali ustna navodila tolmača, če ga bolnik pripelje s seboj. Sestavljavci jezikovnega priročnika v sedmih tujih jezikih, ki je izšel te dni, so upoštevali tudi to in ga opremili s številnimi risbami. Zdravnici doc. dr. Erika Zelko in asist. Vesna Homar, obe nekaj časa vključeni v zdravljenje migrantov, prosilcev za azil in beguncev, zdaj pa sta vključeni v omenjeni projekt, pripovedujeta o izkušnjah slovenskih zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev s tujimi pacienti.

Nerazumljivi klic na 112

Skupna značilnost vseh opisanih položajev je, da bolniki niso znali niti besedice slovensko ali angleško oziroma vsaj ne dovolj za uspešno sporazumevanje.

Prvi primer: »V azilnem domu je zdravnik pregledal pacienta, ki ga je v Grčiji operirala belgijska zdravnica, na poti do Slovenije pa se je zdravil v zdravstvenih sistemih vseh držav, skozi katere je potoval. V vsaki državi je dobil drugačno terapijo, s seboj pa ni imel nobene zdravstvene dokumentacije. Zdravnik je ugotovil, da ima kritično ishemijo stopala, in se vprašal, ali je to nujno stanje. Ali ga lahko pošlje v zdravstvene ustanove v Sloveniji? Migranti imajo namreč pravico le do nujne zdravstvene oskrbe, pravico do oskrbe imajo nosečnice in otroci ter osebe s posebnimi potrebami. Zdravnik se je v tem primeru odločil, da je stanje nujno, in ga napotil naprej.«

Drugi primer: »Na številko 112 smo dobili klic Ukrajinca, ki je povedal nekaj slabo razumljivega o svojem sopotniku v avtomobilu in odložil slušalko. S pomočjo policije smo našli lokacijo ob cesti, kjer je ležal 56-letni Ukrajinec, ki ni govoril ne slovensko ne angleško. Seveda smo ga zdravstveno oskrbeli. A on je potreboval še marsikaj drugega: nastanitev, socialno službo, denar, trajnejšo oskrbo ...«

Japonka na medenih tednih v Sloveniji

Zgodb ne zmanjka. V ordinacijo zdravnice v Logatcu pride starejša Iranka, nastanjena z možem v azilnem domu. Pokaže na spodnji del trebuha, zdravnica sklepa, da jo boli. Iranka govori samo arabsko. V obravnavi se izkaže, da so se bolečine pojavile, ker ji ni bilo prijetno imeti v azilnem domu vsak dan spolnih odnosov. Podoben in hkrati povsem drugačen je primer 28-letne Japonke. Z možem je na medenih tednih v Sloveniji. Pride k zdravniku z bolečinami v trebuhu, krvavi, izkaže se, da je noseča in da gre za sprožen splav.

Pri gospodu iz Pakistana, ki je imel hudo travmo zaradi vojne v matični državi in bil tudi hudo telesno ranjen, so se kot posledica pojavili psihogeni epileptični napadi. Na poti do Slovenije je bil obravnavan v več državah. Potreboval bi pregled pri psihiatru. Toda rekel je: »To pa že ne, psihiater je samo za norce«, opisuje zdravnica kulturološke razlike med narodi.

Zdravniki so vse obravnavali po najboljših močeh. Zagotovili so jim nujno pomoč, nujno zdravljenje in nujne reševalne prevoze, kot predvideva zakon. Ženske so upravičene do kontracepcije, celotne zdravstvene oskrbe v času nosečnosti in ob porodu. Kaj lahko naredi za tujca zobozdravnik? »Pride 28-letna Iranka z zobobolom. Pravico ima do nujne oskrbe. Zob ji zobozdravnik oskrbi, a potrebuje še več oskrbe, saj ima zob s kariesom še več, toda ne v nujnem stanju. Kako naj ji zobozdravnik pojasni, kje naj poišče izbranega zobozdravnika, kako se lahko vpiše k njemu, kako naj si uredi zavarovanje, kaj pomenijo doplačila v slovenskem zdravstvu, ko pa ne zna niti besedice slovensko?«

Ko se google zmoti

Kako premostiti vse to in zagotoviti tujim pacientom dobro zdravstveno oskrbo? Mnogi zdravniki in bolniki si pomagajo kar s prevajalnikom na googlu. A ta ni vedno najbolj natančen. Zdravnica, ki je pogledala, kako bi v arabskem jeziku predpisala bolniku, naj vzame tableto dvakrat na dan, pove, da je google prevedel, naj vzame kontracepcijo dvakrat na dan. Smejali so se, saj je bil nesporazum očiten. A kaj bi se zgodilo, če googlov nelogični prevod ne bi bil tako očiten in napake ne bi nihče opazil? Posledica bi lahko bila katastrofalna.

Pri nas je še odprto vprašanje, ali je zdravstveno osebje odškodninsko odgovorno ob morebitnem napačnem zdravljenju, ko pacientov ne razume. V ZDA je z obravnavo tujcev povezanih veliko odškodninskih tožb.

»Ljudje se zaradi različnih težav, na katere naletijo v okolju, zaradi nezadovoljstva, velikokrat zatečejo v bolezen. Ekonomski migranti so sicer v povprečju bolj zdravi kot splošna populacija, je pokazala raziskava, narejena v tujini. Šele v drugi generaciji se razlike v zdravju izenačijo,« je povedala Erika Zelko.

Otroci kot prevajalci svojih bolnih staršev

V nasprotju z drugimi tujci, ki se, če so dovolj dobro motivirani za delo v Sloveniji, naučijo osnovnega sporazumevanja v treh mesecih, se predvsem starejše Albanke nikoli ne naučijo slovenskega jezika. »Doma govorijo samo albansko, v družbo se ne vključujejo, zato ne znajo niti besedice slovensko. K zdravniku pridejo ponavadi s snaho, mlajšo žensko, ki zna slovensko in je prevajalka. Nasploh pa pridejo tujci pogosto v spremstvu svojih otrok, ki se jezika naučijo hitreje. Vendar o svojih zdravstvenih težavah ni vedno primerno govoriti pred otrokom. Bolje je, če pridejo s tolmačem,« pripoveduje sogovornica.

Priročnik v osmih jezikih

Pri projektu, katerega rezultat je osemjezični priročnik (sedem tujih jezikov in slovenščina), so sodelovali Filozofska fakulteta, Medicinska fakulteta in Zdravstvena fakulteta Univerze v Ljubljani, Nacionalni inštitut za javno zdravje in Zdravniška zbornica Slovenije. V štirih knjigah priročnika, ki je izšel v sedmih tujih jezikih in slovenščini, je približno tisoč najpogostejših fraz iz zdravstva. Na primer: »Imate zamašen nos? Kakšen je izcedek? Rumen? Zelen? Rjav? Krvav? Kdaj imate predviden datum poroda? Počakajte tukaj.«

Najpogostejše fraze so sestavili zdravniki in zdravstveniki, najprej so bile prevedene v angleški jezik, nato pa s pomočjo mediatorjev za posamezni jezik še v druge. V priročniku je albanski jezik celo v dveh različicah. Albancev je namreč v Sloveniji veliko, prihajajo pa z jezikovno različnih juga in severa. Ali so prevodi pravilni, so pregledali zdravniki iz posameznih držav. Enajst prevajalcev in deset nadzornikov je sestavilo priročnik v rekordno kratkem času – v enem mesecu. Priročnik vsakega jezika je izšel v 250 natisnjenih izvodih in je brezplačen. Brezplačno je na voljo tudi v obliki PDF.

Najboljši so tolmači in videokonference

Marija Milavec Kapun z Zdravstvene fakultete v Ljubljani meni, da so priročniki dobra podlaga, a nikakor ne morejo nadomestiti tolmača. Redna profesorica dr. Nike Kocijančič Pokorn s filozofske fakultete pa je napovedala, da je jezikovni priročnik šele prvi korak. Zaradi nepismenosti mnogih tujcev bi bilo dobro, če bi teh tisoč osnovnih fraz omogočili v glasovni različici z aplikacijo, ki bi jo lahko zdravnik uporabil v ordinaciji. Najbolje pa bi bilo, če bi vzpostavili mrežo tolmačev, ki bi jih lahko zdravniki in osebje klicali, kadar bi obravnavali tujega pacienta, in bi sproti prevajali v videokonferenci. V tujini se je tak način izkazal za najuspešnejšega. A kdo bo to plačal? Na Nizozemskem morajo plačevati tolmače uporabniki, torej tujci sami, v ZDA in Avstraliji jih plačuje država, v Nemčiji prav tako iz zveznih sredstev za turško govoreče državljane. Pri nas poteka zdaj tolmačenje po telefonu, kolikor ga je, povsem entuziastično. Nekateri bolniki, ki si to lahko privoščijo, plačajo tolmača in ga pripeljejo s sabo k zdravniku. »Najbolje bi bilo, da bi namenili za izobraževanje tolmačev in njihovo delo denar iz fondov za migracije pri ministrstvu za notranje zadeve,« meni Nike Pokorn.