Tudi za arbitražni sporazum so potrebni sporazum, precejšnja mera modrosti pa tudi zaupanja. Če Janez Janša ve, kako bi bolje izpeljal arbitražni sporazum, ostaja vprašanje, zakaj tega že ni storil.
Tudi za arbitražni sporazum so potrebni sporazum, precejšnja mera modrosti pa tudi zaupanja. Če Janez Janša ve, kako bi bolje izpeljal arbitražni sporazum, ostaja vprašanje, zakaj tega že ni storil. Imel je štiri leta zlatega časa in nešteto sestankov s predsednikom na hrvaški strani. Ali pa naj razkrije, kaj je dosegla meddržavna skupina pravnih strokovnjakov. Če ni šlo tedaj, zakaj bi šlo zdaj?
Slovensko-hrvaški mejni spor postaja prava obsesija in nacionalna paranoja. Kot da bi bil od tega usodno odvisen naš jutrišnji biti ali ne biti. Na slovensko-hrvaške odnose se razume že več ljudi kot na turizem in nogomet. Je tak množični javni odziv posledica politizacije širših ljudskih množic, dokazovanje malega človeka, ki vidi priložnost, da sodeluje in prispeva svoj delež v »zgodovinski« operaciji in boju za najvišje nacionalne interese ter ideale? Ali pa le dokaz, da smo blizu cilja in kako močno si večina želi spraviti to vprašanje z dnevnega reda?
O Borutu Pahorju bi težko rekli, da je idealen premier. Celo njegovi podporniki in volivci v državi bi ga zamenjali, če bi to zlahka naredili. Toda na zunanjepolitičnem igrišču sta mu postavljanje in slog diplomatske logike kar dobro pisana na kožo. Kar nekaj sreče ima tudi, da se je na drugi strani problema znašla Jadranka Kosor. Hrvaška od svoje osamosvojitve ni imela na čelu politika, ki bi bil zmožen tako tvornega »šahiranja«. In v tem (ne samo po barvi kravate in suknjiča) sta se s Pahorjem dobro ujela. Janez Janša je bil daleč od sedanjega Pahorjevega dosežka.
Opozicija zato zdaj, prav zaradi svojega ničnega rezultata, pravzaprav mora odločno nasprotovati arbitražnemu sporazumu. Brez enega samega prepričljivega argumenta bije plat zvona zaradi domnevne negotovosti arbitražnega izida. Prepričuje, da Slovenija in Hrvaška prav nič ne izgubita, če počakata še naslednjih osemnajst let v tej negotovosti, mržnji in hladu. Ali sta morda Janez Janša in Radovan Žerjav vsaj enkrat dovolj jasno povedala, kaj bi onadva naredila drugače, da bi bilo bolj obetavno za sprejetje dogovora o meji? In da bi to seveda sprejela tudi Hrvaška.
Imamo torej dve možnosti: vojno ali mir. In spet dve možnosti: da se v miru pomenimo (kar nam doslej ni uspelo) - ali pa da stvar prepustimo tretjemu. Zdaj smo tam, pri tretjem. In pri tem nihče ne more zares vedeti, kaj bo razsodila arbitraža. Nasprotniki sporazuma arbitrom vnaprej očitajo pristranskost, še preden sploh vedo, kdo bodo, kaj znajo, kakšne izkušnje in poglede imajo, kako bodo delali in kako razsodili ... Ljudje sklepajo o drugih največkrat po sebi.
Če upoštevamo, koliko gospodarskih priložnosti sta državi izgubili v zadnjih osemnajstih letih, ko sta energijo obeh državnih politik preusmerili v sholastično vprašanje o tem, ali je temu morju ime Zaliv ali Uvala, si lahko mislimo, kako pretirano razsipniško in »srednjeveško« zaostale koncepte vodenja družbe ponujajo nasprotniki rešitve. Po vsem tem je zato vprašanje smiselnosti ratifikacije arbitražnega sporazuma med Hrvaško in Slovenijo zunaj prostora in časa. Devetindevetdeset odstotkov ljudi, ki razpravljajo o pomenu centimetrov »zemlje« na morju, teh centimetrov ne bo nikoli zares dojelo. Ne bo razumelo načela pravičnosti, besedice junction, ex aequo et bono ... Kako lahko nekdo v pravdi vnaprej postavi zahtevo, kako naj odločijo sodniki? Mejo lahko postavijo arbitri, lahko pa jo po svoje količijo procesije, kakršni smo bili priča pred desetimi dnevi v Zalivu. Odvisno od sloga, za katerega smo se odločili. Nekateri so za vroče. In nihče ni popoln. Niti arbitražni sporazum in meja na morju ne.
Iz sredine tiskane izdaje Dela