Kaos v EU se kaže na meji s Hrvaško

Ljubljana – Je ograja v dolini Dragonje nujna? Kako bo žica z rezili vplivala na življenje prebivalcev v Osilnici? Če vprašanji začinimo še s fotografijami poginulih živali, se zdi, da je vlada pozabila na moralne in etične vrednote, ki vključujejo tudi človečnost in človekoljubnost. Res? In zakaj?

Očitno je vlada presodila, da je treba omejiti mesta, kjer bi lahko v državo nenadzorovano vstopale množice beguncev. In očitno je presodila tudi, da to tveganje še vedno obstaja. Če bo vlada še naprej vztrajala pri postavljanju ograje, to nakazuje, da razmišlja o popolnem zaprtju meje, pravi obramboslovec dr. Klemen Grošelj in dodaja, da ne moremo popolnoma izključiti bojazni, da bi Hrvaška begunce pripeljala tja, kjer ni ograje.

Evropejci, torej tudi Slovenci, smo navajeni na odprte meje; na to, da se svobodni gibljemo v evropskem prostoru. Žice so zunanji simbol, da se Evropa spreminja. »Žal se bomo morali na to navaditi. Razmere niso tako dobre, da bi lahko zanemarili možnost, da se migracijski pritisk še poveča,« meni Grošelj.

Ljudje se odzivamo glede na izkušnje: kjer so imeli neposredno izkušnjo s prihodom množice ljudi, jih je ograja manj motila, tam, kjer te izkušnje niso imeli, jo dojemajo kot nepotrebno. »Ali je bila ocena vlade pravilna ali ne, bo pokazal čas. Menim, da je bilo v tej fazi smiselno pripraviti teren; je pa to res slab znak, če je ograja posledica slabih odnosov in komunikacije med sosednjima državama.«

Tehtnica na strani ograje

Župan Kočevja dr. Vladimir Prebilič, tudi strokovnjak za varnostno in obrambno geografijo, pravi, da je razlogov za postavitev ograje več. Očitno so prišli iz Evropske unije namigi, da je treba schengensko mejo bolje zavarovati. Javno mnenje je postavitvi ograj naklonjeno, pa ne zato, ker bi nasprotovali migrantom, ampak zaradi bojaznijo pred (pre)velikim številom prebežnikov glede na število prebivalstva Slovenije. Upoštevati pa je treba tudi nacionalnovarnostni dejavnik. Če bo Nemčija omejila prihod, bi se lahko zgodilo, da bi množica beguncev ostala v Sloveniji. »Takega navala ljudi pa nismo sposobni obvladati.«

V občino Kočevje sodi tudi Osilnica, kjer so domačini postavitvi ograje odločno nasprotovali. Župan bolj kot samo ograjo problematizira način, kako so jo postavljali – brez dialoga z lokalnim prebivalstvom, ki bi, denimo, znalo povedati, da je v kampih ni smiselno postavljati, pa tudi da bo ograjo ob bregu reke verjetno odnesla prva večja voda. Predvsem pa bi postavljalce ograje opozorili, kje potekajo migrantske poti živali. Živali niso neumne in se bodo novim razmeram verjetno prilagodile, meni Prebilič, ki se mu zdi nenavadno, da bi se naravovarstveniki zdaj radi pogovarjali o živalih, čeprav vsak teden na cestah pogine kaka srna in vsako leto kak medved. Prepričan je, da je treba biti pozoren, ni pa treba problema napihovati.

»Verjetnost, da bi se tok beguncev preusmeril na naše območje, je majhna, a obstaja. Če bi se zgodil tak val kot v Rigoncih, bi bili v naših krajih zelo ranljivi, saj nimamo nobene prave infrastrukture. Živimo na področju, ki ga imenujemo slepo črevo. Tu bi obtičalo več tisoč ljudi, saj nimamo ne ceste ne železnice, da bi jih poslali naprej. Glede na starost prebivalstva in gospodarske razmere bi imeli težave tudi z namestitvijo, saj nimamo centrov, kjer bi lahko na toplem in na varnem dostojanstveno počakali, da izvedemo ustrezno proceduro. Nimamo informacij, kaj načrtujejo Hrvati, vemo pa, da so Delnice blizu, da je tam avtocesta in železniška proga. Če bi Hrvati begunce usmerili proti Kolpi, bi se znašli v velikih težavah. Če razmišljamo o tem, se tehtnica prevesi v prid ograji.« Dodaja pa, da je trenutno težko biti pameten. »Z varnostjo je podobno kot z zavarovanjem za avtomobil. Jezimo se, ko ga moramo plačati, a če se zgodi nesreča, takoj pokličemo zavarovalnico in terjamo denar.«

Obdobje desetih kriz

V teh dneh, ko v Sloveniji razpravljamo o smiselnosti postavitve ograj, so oči sveta uprte v Kanado. Tam so besede premiera, ki je v parlamentu oznanil, da bo Kanada do marca sprejela približno 25.000 sirskih beguncev, podprli z aplavzom. »Kanada potrebuje priseljence,« pojasnjuje Klemen Grošelj. »Seveda za to nimam dokaza, a zdi se mi, da gre za premišljeno potezo. Ne gre za naključne, nenadzorovane prihode: vedo, koga bodo spustili v državo. To so  družine, ne posamezniki, kar je pomembno sporočilo. Vsekakor je to ena lepših podob v tej begunski krizi. Evropa poskuša vzpostaviti nekaj podobnega, vendar je med članicami višegrajske skupine odpor zelo velik. Tudi druge države so zadržane, recimo Danska, in niso naklonjene priseljevanju niti na način, kot to zdaj počne Kanada. To je pač ta kaos Evropske unije, ki nima enotne migrantske politike. Kar počnemo na naši meji, je izraz tega problema. Evropa je pod velikim pritiskom, nekateri celo govorijo o obdobju desetih kriz. Spopada se s krizo identitete, migrantsko krizo, varnostno, finančno, fiskalno in energetsko krizo. Razblinja se vizija o povezovanju in večni rasti.«