Tiskane izdaje
Po tako katastrofalni sezoni čebelarjem sedaj grozijo še velike izgube čebeljih družin, napadenih z varozo. Za ohranitev slovenskega čebelarstva bi bila zato dragocena ustrezna pomoč države, pravijo. Z zveze so zato naslovili na resorno ministrstvo (za kmetijstvo in okolje) pobudo, da urgentno priskoči na pomoč čebelarski panogi.
Predlagani ukrepi
Predlagajo, da se na podlagi dejstev v najkrajšem možnem času prouči možnost pomoči čebelarjem v smeri oprostitve plačila davščin in prispevkov, kot so oprostitev plačila pavšalne ocene dohodka na panj, oprostitev plačila prispevkov v primeru pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja iz tega naslova; finančne pomoči pri nakupu sladkorja in drugih možnosti finančne pomoči čebelarjem, izplačilo škod itd.
»Povprečno se v Sloveniji na določenih lokacijah, odvisno od podnebnih razmer oz. fitogeografskih območij, pojavljata ena do dve glavni paši. To pomeni, da lahko čebelar, ki čebelari stacionarno, pričakuje povprečno eno do dve točenji medu, kar predstavlja povprečno 18 kg medu na panj. Seveda pa ne moremo mimo dejstva, da so čebelje paše odvisne še od vremenskih razmer v času, ko gospodarsko pomembna medonosna drevesna vrsta cveti oz. medi. Te so to leto čebelarjem povzročile največ skrbi,« ugotavljajo v svetovalni službi ČZS.
Brez medenja ni paše
Kot navajajo, prvo večjo pašo predstavlja akacija, ki sodi med najbolj obilne čebelje paše, glavna področja pa predstavljajo Primorska, Prekmurje in Bela krajina. V povprečni letini, akacijev med predstavlja skoraj tretjino slovenske pridelave medu, to leto pa je akacijeva paša izpadla v celoti, saj je v času cvetenja deževno in hladno vreme preprečilo, da bi čebele odšle na pašo. Medenja prav tako ni bilo na javorju in smreki.
»Čebelarji smo po zelo slabem začetku čebelarske sezone, izpadu cvetlične, akacijeve, javorjeve in smrekove paše, optimistično pričakovali pašo na lipi in kostanju, ki je do sedaj sodila med zanesljivejše paše in je razširjena na Gorenjskem, Tolminskem, Notranjskem, Dolenjskem, v nižjih legah Štajerske in na posameznih delih Goričkega. Tudi ti paši sta praktično mimo in zaradi vsakodnevnih ploh in neviht, tudi na teh pašah ni bilo zaznati donosov, čebele pa je bilo potrebno vseskozi krmiti. Kot zadnja obilnejša paša v sezoni nastopi paša na hoji ali jelki, ki sodi med najbolj nepredvidljive paše, v primeru suše in hude vročine, pa sploh ne medi. V tem letu je hoja medila le na območju osrednje Slovenije, žal pa so to lahko izkoristili le redki čebelarji. Medenje bi lahko bilo obilnejše, vendar zaradi pogostih ploh in neviht ocenjujemo to bolj ali manj edino medenje v letu 2014 kot povprečno medenje hoje.«
Prisilno krmljenje čebel
Sicer pa poleg neugodnih vremenskih razmer letos opažajo tudi fiziološko utrujenost dreves, posledice na drevju je med drugim pustil tudi žledolom, kar je še dodatni razlog za slabo pašno sezono. Zato so bili čebelarji na celotnem območju Slovenije namesto, da bi točili med, prisiljeni čebele krmiti.
»Ker se v zadnjih letih v juliju, predvsem pa v avgustu, pojavlja brezpašno obdobje, ki je posledica visokih temperatur in male količine padavin, pričakujemo, da bomo zaradi pomanjkanja paše v tem obdobju morali čebelarji čebele krmiti, kot smo jih krmili v aprilu in maju ter celo v juniju. Poraba sladkorja na čebeljo družino bo tako letos namesto 12-15 kilogramov nad 30 kilogramov.«
Povprečno so slovenski čebelarji v preteklih letih pridelali okrog 2000 ton medu, letos ga pričakujejo torej le okrog 470 ton. Ker jim poleg tako nizkega pridelka grozijo še velike izgube čebeljih družin zaradi napadenosti z varozami, je ekonomičnost postala nevzdržna. Marsikdo se sprašuje o smiselnosti vztrajanja v čebelarstvu. Socialna ogroženost pa grozi predvsem tistim, ki jim čebelarstvo predstavlja edini vir preživetja, saj zaradi izgube dohodka in visokih stroškov, povezanih s čebelarstvom ne bodo mogli zadovoljiti osnovnih življenjskih potreb.
Prav zaradi resnosti razmer v čebelarski panogi pozivajo s ČZS k hitremu reševanju problematike. »Od tega je namreč odvisno tudi, ali bomo v naslednjem letu lahko govorili vsaj o približno enakem številu čebeljih družin, s katerimi bomo čebelarili ali pa bomo pisali o novi katastrofi, to je o propadu velikega števila čebeljih družin in o posledicah na zmanjšanje pridelave hrane.«
