Kdaj bomo poznali prave cene v slovenskem zdravstvu

Ljubljana – Na Ortopedski kliniki UKC Ljubljana že leto dni za vsakega zdravljenega bolnika natančno izračunajo, koliko je njegovo zdravljenje stalo. To je v Sloveniji posebnost, saj v naši državi nihče ne ve, koliko v javnem zdravstvu kaj stane. Tega ne ve niti ZZZS, ki zdravljenje bolnikov plačuje, kar je največja težava našega zdravstvenega sistema.

Povsod po svetu je ena večjih umetnosti, kako z razpoložljivim denarjem za zdravstvo ustvariti čim bolj učinkovit in za zdravljenje bolnikov optimalen zdravstveni sistem. Slovenija je pred natanko desetimi leti poskušala uvesti nov, napreden obračunski model, imenovan SPP – skupine primerljivih primerov (po angleško DRG, Diagnosis Related Groups), vendar – kot smo govorili doslej – nato modela ni naprej razvijala. Zato so cene posameznih operacij in drugih zdravljenj v bolnišnicah, ki jih javna zdravstvena blagajna (ZZZS) plačuje, precej poljubne in izvirajo predvsem iz »budžetov«, ki so jih imele bolnišnice že prej.

Slovenije ni na seznamu držav z DRG

Čeprav pri nas še vedno velja, da imamo DRG sistem, to ne drži v celoti. Slovenije ni na seznamu držav, ki ta obračunski model uporabljajo. Uporabljamo namreč le šifre DRG sistema, vsi sestavni deli cene pa niso bili nikoli uvedeni. V Evropi uporabljajo DRG sistem med drugim Avstrija, Nemčija, Francija, Švedska, Nizozemska, Velika Britanija, Švica in druge države, je povedal prof. dr. Vane Antolič predstojnik Ortopedske klinike UKC Ljubljana, ki se je v UKC pilotno lotil uvedbe pravega DRG sistema, da bi kot referenčna bolnišnica določili pravo ceno, ki bi nato lahko veljala za vse ortopedske posege v Sloveniji. Kmalu se jim bo kot referenčna bolnišnica pridružila še Valdoltra. Šele ko bi na ta način določili cene za vse zdravstvene posege v bolnišnicah in uvedli enotne cene, bi spadali med razvite evropske zdravstvene sisteme.

V državah, kjer imajo DRG sistem, je tako, da na podlagi cen referenčnih bolnišnic neodvisna institucija določi enotno ceno, ki velja nato v vseh bolnišnicah. »Na ta način postane sistem pregleden, in to je edina pot, da se pridružimo razvitemu svetu. Da bi se slovensko zdravstvo spremenilo, bi morali tako postaviti prave cene za vso bolnišnično dejavnost v vsej državi hkrati. Cene bi veljale za leto dni, potem bi se korigirale,« je dejal dr. Antolič.

Običajni račun, ki ga zdaj dobimo v bolnišnici, se glasi na »operacijo zlomljene noge«, vsebuje šifro tega posega in (nekaj tisoč evrov visoko) ceno, ki velja za vse podobne bolnike. Bolnik z računa torej ne vidi, kaj točno je bolnišnica uporabila zanj, kakšne tablete je dobil, kaj so mu vgradili v telo in koliko točno je to stalo. Prav tako tega ne »vidi« in ne ve ZZZS, ki bolnišnicam za zdravljenje bolnikov plačuje.

Računalnik vse vidi in vse ve

Na ortopedski kliniki UKC Ljubljana pa so začeli pred tremi leti v okviru pilotnega projekta za obvladovanje procesov zdravljenja zapisovati prav vse, kar se z bolnikom dogaja, in zdaj že vedo resnične cene. Že leto dni bi lahko torej za vsakega bolnika izdali račun, na katerem bi bilo natančno zabeleženo vsako zdravilo, vsak povoj, vsak vijak ali drug vgradni material (na primer kolk), porabljena kri in nasploh vse, kar je bolnik dobil.

Predstojnik ortopedske klinike prof. dr. Vane Antolič, ki je skupaj s sodelavci orodje razvil, lahko v računalniku v vsakem hipu spremlja, kaj se dogaja na kliniki, koliko se česa porabi in kakšni so stroški, pa tudi, kje delajo zaposleni. »Glavne prednosti so boljša preglednost stroškov in storitev, trajnostno omejevanje stroškov, optimizacija virov, krajša ležalna doba v skladu z medicinsko indikacijo, zmanjševanje števila akutnih postelj in možnost, da ponudimo politiki enoten instrument za načrtovanje in usmeritve.«

Ali bolj enostavno: »Kaj bi si mislili, če Mercator ne bi imel blagajn in bi plačevali pavšalno, ne glede na to, kaj točno imate v košarici? Mi imamo zdaj blagajno, ki registrira vse procese in vso porabo. Točno vidimo, kaj se dogaja. Če imaš blagajno in račune, je nemogoče goljufati.«

Računalnik na ortopedski kliniki torej s pomočjo bar kode spremlja vse – tako »gibanje« zalog (zdravil, materialov, tablet) kot tudi izkoriščenost zaposlenih. »Dnevno prerazporejamo osebje. Sestra je zjutraj dve uri na enem delovišču, potem dve uri na drugem, štiri ure na tretjem. Za vsakega zdravnika vpišemo, koliko operacij je naredil, koliko mu jih je odpadlo, kakšne ima rezultate zdravljenja, koliko porabi, denimo, krvi. To je zelo pomemben kazalnik, ne samo zaradi stroška. Spremljamo, koliko je opravil drugega dela, denimo pedagoškega, koliko člankov je objavil, kako so citirani, računalnik spremlja tudi, kaj se dogaja s čakalnimi dobami, ali zdravniki pogosto spreminjajo stopnjo nujnosti bolnika, kar bi lahko kazalo na preskok čakalne vrste. Skratka, merimo rezultate dela in spremljamo stroške. Tako lahko izboljšujemo procese.«

In rezultati? Odkar je prof. dr. Antolič leta 2007 postal predstojnik, so za tretjino povečali število operacij (indeks 131), skrajšali čakalne dobe, a pri tem znižali stroške dela za deset odstotkov (indeks 90), kažejo podatki na www.ortopedska-klinika.si