Prav posebno sporočilnost jari kači nove pediatrične klinike, ki je - naj se sliši še tako patetično - združila slovenstvo vseh barv in mišljenj, daje menjava strokovnega vodstva, ki se je časovno pokrila prav s preselitvijo.
Ko sem konec tega tedna, tik pred začetkom selitve, na pogovoru s strokovnim direktorjem ljubljanske pediatrične klinike še enkrat videla stare prostore na Vrazovem trgu, se mi je zdelo, da so v selitveni razgaljenosti oropani še tistih malenkosti, ki obiskovalcu odtegnejo pozornost od razpadajočih zidov in onemoglih poskusov krpanja gradbenih pomanjkljivosti, pokazali svoj pravi obraz. Stara klinika, že davno povsem neustrezna za bivanje in zdravljenje malih bolnikov, neprijazna, že na videz ne dovolj varna in premalo topla.
Zdaj bo drugače. Nova klinika sije od lošča, diši po novem, sodobnem. Najnovejše naprave in oprema bodo zaposlenim dale zagon za še boljše delo, malim bolnikom in njihovim staršem pa več upanja na čim hitrejšo ozdravitev. A tudi tokrat ni razlogov za popolno vzhičenost. V kliniki ni specialnih laboratorijev, tudi pediatrične urgence ne, niti ključnih naprav za izvajanje natančnih preiskav ... Kdo in kdaj bo torej Vidku do konca sešil srajčico?
Zdi se, da je po 17 letih, odkar so se začela prizadevanja za gradnjo te klinike, preteklo dovolj časa, da bi vsi vpleteni dozoreli in temeljito opravili svoje delo. Vsaj enkrat. Pa ga tudi tokrat niso. Čeprav se je morda zdelo, da nas potem, ko smo doživeli gradbene fiaske pri (vz)postavljanju prvega dela novega onkološkega inštituta, pri nevrološki kliniki pa tudi pri novi urgenci UKC Ljubljana, katere gradnja je še v povojih, pravzaprav nič več ne more presenetiti. Smo res tako kratkovidni pri načrtovanju in izvajanju pomembnih razvojnih izzivov, kot se zdi po razčlenitvi samo nekaterih zdravstvenih naložb? Ali tako »majhni«, da izvedbo nosilnih projektov nemalokrat najbolj izrazito ovirajo posamezniki, od katerih bi človek pričakoval največ pomoči in podpore?
Nič bistvenega se ni spremenilo. Tudi tokrat ne bo manjkalo presenečenj. Nova pediatrična klinika je med drugim ostala tako rekoč brez parkirišč; navsezadnje bo tudi informacijski sistem, ki je bistvenega pomena za nemoteno delovanje klinike, pripravljen šele v prihodnjem letu. Povsem neverjetno se zdi, če se spomnimo, do kakšnega absurda so privedle ponavljajoče se revizije projekta pediatrične klinike; po enem izmed revizijskih posegov, na primer, otroka na bolniški postelji ne bi bilo mogoče pripeljati v sobo ali iz nje, če ne bi prej odstranili umivalnika ...
V resnici pa tudi po prvotnih načrtih klinika ne bi bila prav nič večja, kot je zdaj. A v začetku je bilo marsikaj načrtovano drugače: bolnišnica bi bila v bližini zdajšnjega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo, ki je v pritličju glavne stavbe ljubljanskega UKC. Tam naj bi zgradili tudi skupno enoto za intenzivno terapijo, v tem sklopu bi imeli specialne laboratorije, načrtovanih je bilo tudi 300 garaž. Potem pa so se načrti sfižili in se zapletali in razpletali skoraj do onemoglosti.
Prav posebno sporočilnost jari kači nove pediatrične klinike, ki je - naj se sliši še tako patetično - združila slovenstvo vseh barv in mišljenj, pa daje menjava strokovnega vodstva, ki se je časovno pokrila prav s preselitvijo. Dosedanji strokovni direktor je po začetnem zorenju zamisli o nujni selitvi v novo stavbo tej, po vzoru pariške otroške klinike, začel »risati« prve obrise. Po vseh teh letih, ko si je prizadeval za čim bolj celovito uresničitev prvotnih načrtov, pa se bo, kot kažejo neuradne napovedi, od vodenja (nove) pediatrične klinike moral posloviti prav v teh dneh, tik po preselitvi.
Iz sobotne izdaje Dela.