Nina Krajčinović, Ljubljana
Ljubljana – Dejstvo, da v prestolnici potekajo informativni dnevi za dijake in študente, me je naravnost v občutljivo ljubljansko srce udarilo že takoj zjutraj, ko sem morala na mestni avtobus zaradi gneče vstopiti pri srednjih vratih.
In ker tam ni čitalnikov za urbano, na poti do šoferja pa bi, če bi hotela biti tako zelo poštena, morala poteptati kakšnih petdeset nadobudnih mladincev, sem se pač peljala zastonj.
Pa pustimo LPP in preglavice s čitalniki, ki so na voljo le na začetku avtobusa, tokrat ob strani. Danes in včeraj so bili pomembni zgolj in samo bodoči intelektualci naše države, bodoči politiki, psihologi, ekonomisti, naša prihodnost, naše upanje na boljše čase. Vrvelo je torej, hladno petkovo jutro, od čudovite, radovedne mladosti. Do akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) me je poneslo na krilih lastne srednješolske nostalgije.
O nehumanih
sprejemnih izpitih
Tam je pol ure pred uradnim začetkom že kar precej osemnajstletnikov – v preddverju akademije stojijo v tisti nerodni tišini, ki kaže na mladostniško sramežljivost in negotovost. Medtem ko čakam na sogovornika, si ogledujem obvestila na oglasni deski. Nasmeje me sporočilo dekana Aleša Valiča, ki študente poziva k pospravljanju za seboj. »Kartoni od pic in prazni plastični lončki ponavadi niso rekviziti,« med drugim piše. Ah, kako zelo agrftjevsko.
No, kmalu se srečam s Tomažem Gubenškom, izrednim profesorjem za govor, ki mi pojasni, kako je pri njih videti informativni dan. »Predvsem jim skušamo na neformalen način pokazati, kako stvari pri nas delujejo,« mi razlaga v svoji pisarni. Mladina je, kljub temu da gre za bodoče igralce, režiserje in dramaturge, sramežljiva, zato si vzamejo čas tudi za vsakega posebej. »Saj veste, včasih je kaj lažje vprašati, ne da te poslušajo vrstniki,« mi pojasnjuje, jaz pa prikimavam, »seveda, seveda«.
Večino najbolj skrbijo sprejemni izpiti, vsak je že slišal katero od legend, ki krožijo naokoli o nehumanosti »sprejemcev«. »Strah jih je tudi, če imajo govorno napako ali če nimajo plesnih izkušenj,« našteva sogovornik, »glede sprejemnih izpitov pa je veliko pretiravanja. Naj povem, da so govorice večinoma neresnične in da od kandidatov ne zahtevamo nič groznega, moralno spornega, niti ne gremo čez mejo dobrega okusa«.
Razloži mi še, da ne obstajajo nikakršni standardi, rdeča nit, če hočete, ki bi opisovali primernega kandidata za akademijo, pomembno je na primer, da ima tisti, ki si želi postati igralec, domišljijo. »To je osnovni pogoj, igralec brez domišljije je bolj slab igralec. Sicer pa, če pogledate, kdo vse prihaja z akademije, lahko hitro ugotovite, da ni nikakršnih pravil,« sklene Gubenšek.
Na gimnazijskih hodnikih
ena sama pozitivna energija
Po Čopovi ulici mimo Name do nekdanje »Šube«, danes gimnazije Jožeta Plečnika. Na hodniku v prvem nadstropju se dogaja. Zvok violine in tamtama, na katera igrata dijak in dijakinja, odprta vrata učilnic, prestrašeni mladi obrazi bodočih dijakov in odločni pogledi staršev, ki jih spremljajo. V oblaku strašno pozitivne mladostniške energije, ki me obkroža, stopim do infotočke, kjer dijakinje šole ponujajo letake in drugo gradivo za radovedne devetošolce.
»Kaj jih najbolj zanima?« vprašam.
»Kako poteka pouk, kako je s telovadbo in malico,« mi odgovorijo skoraj v en glas.
Medtem k stojnici stopi dekletom očitno zelo ljuba profesorica. Predstavi se kot Marija Detela Perko, profesorica glasbene vzgoje. »V tej šoli se počutim bolje kot doma, tako v učiteljskem zboru kot med otroki.« žari učiteljica. »Otroci so resnično čudoviti, tudi če k nam pridejo zavrti, jih tukaj odvozlamo.« Dekleta se glasno zasmejijo, in ko jih vprašam, kaj jim je na šoli najbolj všeč, ne morejo še bolj jasno povedati, da »vse, prav vse!«.
Oko vržem še v učilnico, kjer dijaki predstavljajo, kako poteka pouk španščine, pa v tisto, kjer na mizah ležijo letaki in predstavitve pouka angleščine. Tam stoji družba devetošolcev, vsi prihajajo z osnovne šole Bičevje.
»Kaj je za vas tako posebnega tu?« jih pobaram.
»Ekskurzije v druge države,« izstrelijo vsi skupaj, Bor pa doda: »In fizika.«
»Fizika?!« se začudim.
»No, mene zanima, njih niti ne.«
»Pa vam bo uspelo priti na to šolo?« vprašam, kot se za odraslega spodobi.
»Ja, seveda,« suvereno odgovorijo Bor, Domen in Sara.
Od filozofije do »after partijev« v bližnjih lokalih
Na filozofski fakulteti je stvar bolj umirjena. Kljub vsemu gre za bodoče družboslovce, geografe, sociologe, sinologe in filozofe. Medtem ko se spominjam lastnega drsanja po hodnikih »filo faksa«, odprem vrata ene od učilnic in padem naravnost na predstavitev študija filozofije.
Pred kakšnimi stotimi poslušalci stojijo študentje, vsi v črnem, vsak od njih pa razloži, zakaj se je odločil za ta študij. »Saj veste, v srednji šoli se marsikdo sprašuje o človeku in vesolju,« svoje razloge opisuje študentka Špela, »zato sem si želela študirati nekaj, kjer bi na vsa svoja vprašanja dobila tudi odgovore.«
Takrat v učilnico vstopi Valentin Kalan, redni profesor zgodovine filozofije, in nekaj dejstev razloži še sam. »Tega, kdo je bil Hegel, se ne morete naučiti z interneta,« pove, kar mladega filozofa v črnem in z baretko na glavi pripravi do poznavalskega hahljanja.
Na tamkajšnji infotočki mi študentka Katja na vprašanje, kaj bodoče študente najbolj zanima, v smehu odgovori z »kje je stranišče«. »No, pa seveda tudi, kakšni pogoji so za kateri študij, kakšno maturo morajo imeti, prej pa me je ena na primer vprašala, kaj potrebuje, če želi postati učiteljica slovenščine,« se zresni.
Lokali okoli fakultet in srednjih šol niso videti nič bolj polni kot na običajen šolski dan, na ograji parka pri Rimski cesti pa me v oči le zbode obvestilo o »'after' informativnem dnevu« v enem od lokalov. »Še veliko zabav in 'after partijev' čaka tole našo mladino, oh, še veliko, veliko,« pomislim.