Kdo na digitalnem parketu vodi tango

Ljubljana – Prejšnji ponedeljek je vlada poskusila z nekonvencionalno novinarsko konferenco na temo mladinske politike. Ministrica Anja Kopač Mrak in njena sodelavca Dejan Levanič in Zoran Kotolenko so v živo odgovarjali na vprašanja zainteresiranih uporabnikov twitterja in sprožili odmevno spletno debato.

Tema in nevsakdanji komunikacijski način nista bila naključna. Sogovorniki so poskušali predvsem predstaviti in osmisliti vladno jamstveno shemo za mlade ter tako poudariti eno od prioritet vlade Alenke Bratušek do konca mandata leta 2015. »Mladi v Sloveniji so postali precej pasivni udeleženci v debatah, ki se jih dotikajo. V politiko ne verjamejo, so pa aktivni udeleženci na družbenih omrežjih. Zato ima takšna platforma velik potencial, a je treba izbirati teme, ki jih mladi razumejo in si o njih dejansko ustvarjajo lastno mnenje,« vladno komunikacijsko taktiko komentira bloger Roni Kordiš, znan pod vzdevkom Had.

Jakič obvlada, Pahor ne

Pri tem poudarja, da takšen način komunikacije prek socialnih omrežij nikakor ne sme biti uporabljen za prepričevanje, ampak za poslušanje dela javnosti, ki ga oblastniki sicer ne slišijo. »Takšen kritičen diskurz politiki omogoča informacije iz prve roke, predvsem pa lahko dobi takojšnje odzive na svoje predloge ali dejanja,« meni Kordiš. Kljub temu da trend uporabe twitterja zadnja leta v Sloveniji narašča, naš sogovornik opozarja na precej majhen doseg. Javno mnenje se namreč po njegovem v Sloveniji večinoma še vedno ustvarja na tradicionalne načine.

Družbena omrežja politikom pridejo prav zlasti v predvolilnem času. Tako ni naključje, da je pred kratkim – pred evropskimi volitvami – podobno taktiko kot vlada ubral predsednik DL Gregor Virant. Na vprašanja tviterašev je odgovarjal dobro uro. Medtem premierka Alenka Bratušek vsakih nekaj tednov raje komunicira na drugem socialnem omrežju facebook. Kordiš kot zgled spletne interakcije slovenskih ministrov postavlja obrambnega ministra Romana Jakiča. Je eden redkih, ki pogosto odgovarja na vprašanja oziroma predloge, pri tem pa ažurno objavlja aktualne službene informacije. »Po drugi strani imamo predsednika države Boruta Pahorja, ki iz vsega skupaj ustvarja šov,« meni bloger Had.

Nove dimezije odnosov med novinarji in politiki

Twitter je pač postal, tudi za novinarje, pomemben stalni vir informacij in interpretacij družbenega dogajanja. »Postal je pomembna platforma za objavo informacij in interpretacij ter tudi komunikacijsko okolje za vzpostavljanje in ohranjanje odnosov z viri, med drugim s politiki,« meni Igor Vobič s fakultete za družbene vede. »Stalno aktivna in vseprisotna komunikacijska okolja, kot je na primer twitter, razširjajo število akterjev, ki prevzemajo vloge, ki so bile še pred kratkim omejene na novinarje, in v odnose med novinarji in politiki vnaša nove dimenzije,« razlaga Vobič. Zatrjuje tudi, da bi odnos med novinarji in politiki moral biti ambivalenten − pozicionira se med sodelovanjem in konfliktom. Vobič pravi, da ga sociolog Herbert Gans opredeljuje kot tango. Pri tem pa se postavlja vprašanje: Kdo vodi tango?

Debate na twitterju po slovensko

Vobič je pred časom analiziral pogovore novinarjev in politikov na twitterju. Pred zadnjimi volitvami, predsedniškimi jeseni 2012, so ugotovili, da je dve tretjini teh pogovorov formalnih in da so tisti, ki začenjajo pogovore, predvsem novinarji. In kaj so ugotovili? Štiri prevladujoče tipe odnosov med novinarji in politiki.

Prvič, najpogostejši tip je – vzajemno razvedrilo. »V pogovorih poskušajo biti novinarji in politiki zabavni, všečni, včasih tudi pikri,« je pojasnil Vobič.

Drugič, zagovarjanje lastnih stališč. Novinarji in politiki zagovarjajo svoje poglede na določena javna vprašanja.

Tretjič, novinarji preverjajo izjave politika oziroma izpostavljajo paradokse v njihovem delovanju ali izražanju, pri čemer se politiki v odzivih zagovarjajo.

Četrtič, iskanje in podajanje informacij novinarjev in politikov.

Prepleteni, povezani, soodvisni ...

Vobiču se zdi zanimivo, da so ti pogovori precej zaprti in ne spodbujajo širših razprav, v katerih bi skupaj z državljani prepoznavali družbene probleme in iskali rešitve zanje. »V pogovorih nekateri novinarji in politiki ohranjajo svoje profesionalne vloge. Kar nekaj primerov pa se lahko prepozna, ko novinar in politik gojita zelo tesen, celo intimen odnos, ki se kaže s tikanjem, emocionalnimi ikonami, eksplicitnimi komplimenti, kar je z vidika odgovornega opravljanja novinarskega dela problematično,« opozarja Vobič. Te ugotovitve ne pomenijo, da se odnos med novinarji in politiki s twitterjem spreminja, pravi Vobič, temveč da dobiva novo, javno areno, ki »razkriva, kako povezana, prepletena in soodvisna sta svetova politike in novinarstva«.