Poznavalci trdijo, da se Italija požvižga ne le na Slovenijo, ampak tudi na Bruselj in da bo ravnala samo tako, kakor bo njej prav. Če bo hotela imeti plinski terminal v Žavljah, ga bo pač imela.

Z evropskega komisariata za okolje so sicer zelo v rokavicah in s pričakovano mero evropske diplomacije postavili na laž predvsem tiste italijanske politike, ki so se zadnje dni precej grobo znesli nad slovenskimi prizadevanji za dogovorno urejanje nekateri spornih ekoloških vprašanj tik ob slovensko-italijanski meji. Pri tem sta prednjačila dva Roberta - tržaški župan Dipiazza in državni podtajnik na ministrstvu za okolje Menia, tudi znani protislovenski nestrpnež. Tržaški župan si je dovolil celo dokaj grob besednjak o tem, da se je Slovenija ujela na trnek znanih večnih nergačev in škodljivcev, ter Sloveniji zabrusil, naj molči.

Za današnji čas sporna retorika tržaške politike je izraz predvsem italijanskega kompleksa večvrednosti, ki ne prenese, da bi ji majhen sosednji narod lahko kar koli oporekal ali sploh zahteval kakršen koli dialog. Za Slovenijo pa je značilna izjava Marka Starmana, člana slovenske medresorske komisije za zadeve plinskih terminalov in nekdanjega državnega sekretarja na okoljskem ministrstvu, ki je dejal, da so predstavniki Slovenije na tristranskem tehničnem sestanku v Bruslju od Italije izvedeli o njenih načrtih več, kot so leta prej. Zato je seveda logična pobožna želja iste slovenske medresorske komisije, da bi Slovenija predlagala čim prej še en tak sestanek v Bruslju pred evropsko komisijo, saj ima občutek, da se je šele v navzočnosti bruseljskih avtoritet mogoče z Italijani pogovarjati vsaj približno na vsebinski in enakopravni meddržavni ravni.

Našteti primeri so le še en dokaz, kako »resno« jemlje Italija Slovenijo kot domnevno enakovredno članico Evropske unije in kot sosedo, s katero bi se morala dogovoriti o reševanju zelo zahtevnih ekoloških vprašanj. Poznavalci trdijo, da se Italija požvižga ne le na Slovenijo, ampak tudi na Bruselj in da bo ravnala samo tako, kakor bo njej prav. Če bo hotela imeti plinski terminal v Žavljah, ga bo pač imela. Pa čeprav bo treba vmes spisati na tone znanstvenih ekspertiz. Nenavadno je tudi, kako mirno sprejema italijanska javnost umeščanje plinskega terminala v Žavlje. Tržaška civilna iniciativa je povsem nemočna. Pa ne le zaradi plinskega terminala. Ta bi bil morda za okolje celo pomembno manj problematičen kakor to, kar je Trst že zdavnaj nakopičil na drugi strani Miljskih gričev. Od stare železarne do rafinerije in naftovoda. Koprsko pristanišče je v primerjavi z že obstoječim onesnaženjem v tržaški naftnoindustrijski coni mali raj na Zemlji.

Plinski terminal sploh ni edina tema, kjer nam razni tržaški Roberti, kadar »vstanejo z levo nogo«, zelo radi zabrusijo, naj molčimo. Nekaj podobno vzvišenega smo slišali tudi, ko je Slovenija uvedla vinjete. Zdaj pa se pozornost počasi spet preusmerja na meddržavno dogovarjanje o skupnih projektih na petem prometnem koridorju. Slovenskemu prometnemu ministru se leto dni ni uspelo sestati z italijanskim, čeprav bi si imela veliko povedati. In čeprav slovenskemu ministru razmeroma hitro odprejo vrata na drugih evropskih prometnih ministrstvih. Potem ko je Italija spoznala, da misli Slovenija zelo resno z drugim tirom Koper-Divača, je začela na razne načine spreminjati že zdavnaj dogovorjeni sporazum o povezavi dveh železniških krakov.

Razlogov za italijansko premišljanje je na desetine, podpira ga tudi peščica okoljskih fundamentalistov. Toda železniški progi med Koprom in Divačo bodo težko očitali neprimeren čezmejni okoljski vpliv. S sosedi bo kljub temu treba znati živeti. Sploh v Evropski uniji.

Iz sredine tiskane izdaje Dela