Kirurgi, uigrani z robotom

V Splošni bolnišnici Celje skoraj ne mine dan, da ne bi izvedli vsaj enega posega na prostati z uporabo robota.

ned, 15.07.2012, 15:00
Zavarovalnica za zdaj krije le stroške klasične operacije, za robotsko mora bolnik doplačati 1500 evrov. Čakalna doba je polne tri mesece, nujnejši primeri imajo seveda prednost. Čistih samoplačnikov je malo in prihajajo večinoma z območja nekdanje Jugoslavije. Cena zanje je 9000 evrov.

Nekje na pol poti proti Celju, kjer sem bila v splošni bolnišnici dogovorjena s kirurgom urologom Sandijem Poteko, me je obšla zoprna misel. Čudno, lahko bi me že prej, a tik pred zdajci me je prešinilo ... Kaj če mi ob pogledu na razprto človeško telo postane slabo? Kaj če se v trenutku slabosti zrušim na mizico s sterilnimi inštrumenti ali jih – bognedaj – pobruham?

Pa je šlo vse prehitro, da bi se lahko ukvarjala s svojo morebitno rahločut­nostjo. »Urolog je že v operacijski dvorani. Koliko imate številko noge? Tule se preoblecite, tele hlače vam bodo najbrž prav, malo si jih še zavežite, pa pridite tukaj čez,« je prijazno, a brez nepotrebnega izgubljanja časa rekla sestra. Še nekaj minut za uvod­na pojasnila in že sem, opravljena v zeleno, s kapo na glavi in zaščitno masko na obrazu, vsaj po opravi postala del medicinske ekipe. In smo začeli. No, so začeli. Uigrana človeška ekipa in robot.

Sterilno očiščen, sprogramiran in prekrit s polivinilom je s svojimi štirimi dolgimi rokami kot orjaška bela žuželka čakal v kotu. Nato ga je osebje pripeljalo do pacienta, med njegove razkrečene noge. Moški, ki je uspavan in medicinsko pripravljen na poseg že ležal na operacijski mizi, je bil – če lahko tako zapišem – tipičen primer bolnika, pri katerih v Splošni bolnišnici Celje izvajajo operacije z uporabo robota. Pri starosti 67 let so mu odkrili raka na prostati, ki je najpogostejšega oblika raka med moškimi v razvitem svetu. Ker se bolezen s prostate še ni razširila na sosednje organe, je bila odstranitev žleze zanj najboljša mogoča rešitev. Če bi raka odkrili v poznejšem stadiju, bi bile možnosti za ozdravitev slabše in zdravljenja bi se lotili drugače.

Pogled v trebušno votlino

Ko so bolniku po igli v trebuh spustili CO2, se je trebuh napihnil, vanj pa so »zavrtali« pet luknjic in skoznje v telo potisnili pet troakarjev ali vodil, v katera vstavijo inštrumente in kamero. Prvi troakar so priključili na robota in vključili kamero, prek drugih pa bo potekala robotska operacija. Pogled na zaslon na steni nas je v trenutku prestavil v notranjost trebušne votline. »Najprej pogledamo, ali so kakšne zarastline od morebitnih prejšnjih operacij, in jih razrešimo,« je pojasnil kirurg. Rdeče in rumeno tkivo, ki ga je operater počasi začel odstranjevati, je bilo videti kot sprehod po človekovih organih na Discovery Channelu. Res sem bila v operacijski sobi edina, ki bi se celo z anatomskim atlasom tiho spraševala, »kje za vraga sploh smo«, a z malce sufliranja se le nisem dokončno izgubila. Osupljivo – nikjer nobene krvi, nobenega razprtega trebuha, prav nič strašnega, skoraj kot da podobe na zaslonu ne prihajajo naravnost iz notranjosti človeka, ki uspavan leži le slab meter stran.

Ko so v trebuh vstavili še preostale tri robotske troakarje in jih priključili na tri robotske delovne roke, se je začelo zares. Le razpored operativne ekipe je bil malo nenavaden: operater ni stal pri operacijski mizi, ampak je sedel v kotu za konzolo, obrnjen stran od pacienta je, namesto da bi gledal v njegov trebuh, opazoval njegove organe na zaslonu, namesto skalpela pa je v vsaki roki držal posebno ročico, s katero je upravljal robotske roke z inštrumenti. Najbrž ni treba posebej povedati, da se pacienta sploh ni dotikal.

Dobra vidljivost in nič tresenja

In vendar je operiral. Robot mu je omogočil, da je videl izvrstno in delal maksimalno natančno, neprimerljivo bolj kot pri klasični operaciji, kjer »gre bolj na otip in grobo«. »Robotske operacije imajo prednosti pred klasičnimi in laparoskopskimi. Kamera omogoči desetkratno povečavo operacijskega polja, kar je pri prostati, ki je velika le za oreh in skrita globoko v mali medenici, veliko olajšanje pri delu. Sliko vidimo tridimenzionalno, ne le dvodimenzionalno kot pri laparoskopskih operacijah. Inštrumente s palcem in kazalcem upravljamo prek posebnih ročk, kar preprečuje tresenje rok. Poleg tega so inštrumenti gibljivi v vseh smereh, zaradi česar je delo še lažje,« pojasni Poteko, ki je v Celju pred dobrima dvema letoma začel izvajati takšne posege. Na celjski urologiji so v tem še vedno edini pri nas in na območju nekdanje Jugoslavije in skoraj ne mine delovni dan, ko robot in ekipa ne bi operirala. Doslej so izvedli že 329 takšnih operacij, letos 99. Klasičnih je le še za vzorec, predvsem da mlajši vidijo, kako se to dela. Seveda pa je tudi pri sodobnih operacijah robot zgolj izjemno dragoceno pomagalo. Da bi kdaj povsem nadomestil izkušene kirurge, je čista zmota. A tudi dober kirurg in robot nista dovolj, uigrana mora biti vsa ekipa, poudarja Sandi Poteko.

Hitenje prepovedano

»Tole rumeno je maščevje. Vse to moram počasi in zelo previdno odstraniti, da bomo prišli do prostate. Tu ne gre nič na hitro, ampak zelo previdno in zelo počasi,« je pojasnjeval kirurg. In res je prav počasi in z občutkom s škarljicami in prijemalko prepariral tkivo in prodiral vedno globlje v telo. In občasno pokomentiral svojemu asistentu, ki je dogajanje spremljal na drugem zaslonu ob pacientu: »Vidiš, kakšna velika žila! Tule bova raje previdna in bova vse skupaj pustila pri miru. Moramo biti pazljivi, drugače bo zakrvavelo in se ne bo nič videlo. Potem pa postane zoprno.« In je nadaljeval in občasno pojasnil: »Tole zdaj pa ni tako preprosto.« Ni bilo težko verjeti.

»Poglejte, tole so mišice medenice! Pa mišico za zadrževanje urina imamo pred sabo, te res nočemo poškodovati, kajne?! Le kaj bi rekel pacient, če bi ga ozdravili, hkrati pa bi mu začel uhajati urin? Operacija prostate se namreč dogaja na zelo majhnem prostoru in moraš zelo paziti na okoljne strukture, da jih ne poškoduješ. Želimo, da se pacient po operativnem zdravljenju čimprej vrne v normalne tirnice. Evo, pa še maščevje, kjer potekajo živci za erekcijo, tudi pri tem moramo paziti, ne?«

Čeprav robotska operacija prostate ni nič hitrejša od klasične, so njene prednosti izjemne, tako za osebje – poleg že naštetega operacijo izvajata le dva namesto treh zdravnikov – kot za pacienta. Pri klasični je izguba krvi večja, potrebne je več protibolečinske terapije, okrevanje traja dlje časa, našteje Sandi Poteko. »Pri robotski operaciji pa pacient odide domov že drugi ali tretji dan in se čez teden dni vrne le zaradi odstranitve urinskega katetra. Pri klasični ostane v bolnišnici običajno sedem, osem dni. Pri slednji je okrevanje počasnejše in bolj zapleteno.«

Za zdaj v Celju opravljajo predvsem robotske operacije prostate in občasno operacije na ledvicah. Drug­je v svetu si z robotom pomagajo tudi pri ginekoloških posegih in celo operacijah na srcu. Vodilni so seveda Američani, ki so za zdaj tudi edini, ki izdelujejo robotske sisteme. Nemci in Kanadčani napovedujejo, da bodo v prihodnjih treh, štirih letih sami začeli proizvajati opremo za robotske operacije, kar bi izničilo monopolni položaj sedanjega proizvajalca in gotovo tudi pocenilo opremo. En robot namreč stane 1,7 milijona evra. »Koliko so bile že patrije?« se je ob tem glasno vprašal Poteko.

Prijavi sovražni govor