Kjer prav vsem pomagajo brez velikih besed

Na vrata nekdanje trgovine z otroškimi oblačili na Ulici Gradnikove brigade 9 v Novi Gorici na hladen novembrski dan potrka moški srednjih let, oblečen le v majico. Kmalu zatem zadovoljno odide v bundi svetle barve. In z boni za brezplačna kosila, ki jih v Domu upokojencev in Dijaškem domu delijo med socialno ogrožene. Še eden v dolgi vrsti tistih, ki jim je na pomoč priskočilo zlato srce Majde Smrekar.

Toda zgodbo o Humanitarnem društvu Kid otrok otroku, katerega glavni motor in duša je prav Smrekarjeva, bi morali najbrž začeti na drugem koncu. Pri otrocih, jasno. Prav njim je namreč naša sogovornica tako ali drugače zapisana vse življenje. Skupaj s humanitarno dejavnostjo, ki jo je začela razvijati še kot trgovka pred več kot desetletjem. »Na pobudo odbora Nova Gorica – otrokom prijazno Unicefovo mesto smo leta 2003 začeli odkupovati rabljeno otroško opremo: vozičke, avtosedeže, posteljice, gugalnike ... Marsikateri mladi družini smo tako precej pomagali. Zatem so začeli starši k meni kar sami nositi rabljene oblekice. Škoda bi bilo, da bi tovrstna pomoč socialno ogroženim zamrla, zato sem se po upokojitvi odločila, da ustanovim humanitarno društvo Kid otrok otroku. In moram kar priznati, da je dela veliko več kot prej. Društvo živi zaradi dobrih ljudi, ki na naš naslov samoiniciativno nosijo oblekice in obutev za malčke, rabljeno otroško opremo in celo vozičke. Pa tudi mleko. To zdaj delimo že drugo leto. Sama namreč pravim, da bi moral imeti prav vsak otrok vsaj liter mleka na dan. Žal ga marsikdo nima, celo na Karitas in Rdečem križu ga včasih zmanjka,« pravi.

Zbrali 1500 litrov mleka

Društvu je aprila letos uspel velik podvig: od Ljubljanskih mlekarn so dobili tisoč litrov mleka in ga v pičlih treh mesecih razdelili med socialno najbolj ogrožene družine. V akciji je sodeloval tudi lokalni Radio Robin, ki je ves mesec s pomočjo poslušalcev zbiral nasmehe za mleko, najbrž pa je odveč poudarjati, da so se donacije še posebno razveselili prav otroci in njihovi starši. Junija so akcijo ponovili še v Šempetru in s pomočjo dobrih ljudi dobili petsto litrov mleka. »Če ga vseeno zmanjka, ga kupi društvo. A moramo seveda paziti, ker financ ni vedno dovolj,« prizna Majda Smrekar. V tistem trenutku najin pogovor prekine Martina Murovec iz novogoriškega podjetja Arctur, brez dvoma najboljši dokaz pred minutami povedanega. In – jasno – s paketi mleka v rokah. »V našem podjetju je zaposlenih veliko mladih z majhnimi otroki. Vemo, kako je, še zlasti tistim, ki nimajo. Zato rade volje damo. Ponavadi za društvo zberemo stvari enkrat na dva meseca, zmeraj je v paketu tudi mleko. Kaj pa je paket mleka? Sedem evrov stane, nič več. Tisti, ki doma nimajo rabljenih otroških oblačil, tako največkrat pomagajo z mlekom. Mislim, da je ljudi, ki so pripravljeni pomagati, veliko več kot nekoč,« doda Murovčeva, trdno prepričana, da solidarnost v kriznih časih narašča.

Na Ulici Gradnikove brigade 9 prav zares ni nikoli dolgčas. Le nekaj minut zatem se tu ustavi Kazimira Pahor iz okolice Renč, ki velja za eno glavnih prostovoljk društva Kid otrok otroku. »Majdi pomagam toliko, kot zmorem. Ne vozim avtomobila, poznam pa veliko ljudi, ki nam prinesejo oblekice za otročičke, tu jih zberemo in potem damo naprej. Če Majdi česa ne uspe dobiti, gremo ženske v akcijo in to poiščemo. Oblačila zložimo po številkah in jih pospravimo v vrečke, prav tako pripravimo darila za Miklavža. Lani jih je bilo kar dvesto, letos bo verjetno kaj podobnega,« pove zgovorna gospa. In že v naslednjem trenutku prizna, da nikoli ne gleda, koliko stvari kdo prinese, čeprav je teh na koncu ogromno. Tudi iz sosednje Italije. Pomagala bom, dokler bom upala. Jaz to delam zase. Vedno si mislim, da se mi bo, če bom naredila kaj dobrega, to tudi povrnilo. Dobro se vrača z dobrim, slabo s slabim. In prav nič se ne oziram na to, kaj ljudje govorijo in si mislijo o tem. Zato ker ima vsaka glava svojo pamet!« odločno pristavi.

Zahvali se prav vsak

Sicer pa Majdina mreža prostovoljk deluje tako, da na terenu zbirajo rabljena otroška oblačila, jih doma operejo, pospravijo in zatem prinesejo v Novo Gorico, pojasni Kazimira Pahor. »Človeku, ki je prizadet in ki nima, umazanih oblačil pač ne moreš podariti. To bi bilo boleče za nas, prostovoljke. Če si ljudje ne upajo priti na sedež društva, mi največkrat rečejo: Mira, potrebovali bi to in to. Jaz pa jim odgovorom: Ne bo težav. Vam bom jaz prinesla. Ljudem je velikokrat nerodno vprašati za pomoč. Nekaterim. Drugim ne. Največkrat je tako, da si tisti, ki res nimajo, za pomoč ne upajo prositi. Tistih, ki imajo, ni sram vprašati. Ampak zahvali se mi pa prav vsak. Ko me vprašajo, kaj lahko v zameno storijo zame, jim odvrnem: Bog naj mi da zdravja, drugega ne potrebujem. V denarju ni vse, veste. Čeprav nekateri vse gledajo skozi denar. A najpomembnejše je zdravje, šele nato denar,« je prepričana gospa. Tudi vprašanje, ali bodo tisti, ki danes prejemajo, nekoč darovali, hitro najde odgovor. »Jaz že vrsto let, in to še preden sem se upokojila, pošiljam pomoč družini v Šentjernej. Njihovi otroci so zdaj že odrasli. Ko je moja hči rodila, so me klicali, ali mogoče kaj potrebuje za dojenčka. Lepo sem se jim zahvalila za prijaznost in jim povedala, da ne. Me pa za vsako novo leto pokličejo in mi voščijo predvsem zdravje.«

Majdo Smrekar za pakete pomoči prosijo iz vse Slovenije, a hkrati pomoč v Novo Gorico tudi prihaja od vsepovsod. Na vrata s prošnjo za pomoč ali s paketi trkajo tudi Italijani in zamejci. »V sosednji Gorici je še več priseljencev kot v Novi Gorici. Pri njih postopki tečejo bolj počasi, zato bo še trajalo, preden bodo organizirali kakšno podobno obliko pomoči, kot je naša,« meni sogovornica. A tudi v Novi Gorici je veliko Albancev, Makedoncev in Bosancev ter njihovih otrok, ki bi potrebovali pomoč in usmeritev. »Upam, da bo mesto kmalu dobilo humanitarni center, kjer bodo ljudje lahko na enem mestu dobili informacije o pomoči v vseh možnih oblikah,« pristavi Majda Smrekar. Ob spremljanju vsakodnevnih stisk ji je najhuje, kadar ljudje ne zmorejo več plačevati položnic ali v mrazu ogrevati stanovanja. Narašča tudi število deložacij, zato se v takšnih primerih povežejo s centrom za socialno delo, Rdečim križem, Zvezo prijateljev mladine in Karitas, da bi preprečili najhujše. Pa za najbolj ogrožene v mestu vrtnic naredimo dovolj? »Zdi se mi, da preveč dela pade na civilno iniciativo. Težavo bi morali reševati sistemsko,« odgovori. V društvu Kid otrok otrokom tistih, ki pridejo po pomoč, nikakor nočejo stigmatizirati. »Če, na primer, k nam pride mamica s stvarmi svojih otrok, ki jih ne potrebuje več, jo povprašam, ali mogoče kaj potrebuje ... In se hitro zmeniva.« Na dan se v prostorih društva oglasi od 20 do 30 ljudi, včasih celo več.

»Tega ne doživiš nikjer«

Majda Smrekar pomaga brez velikih besed, saj hitro vidi, kdaj je človek resnično v stiski. »Možakar, ki je pravkar odšel z bundo, prihaja sem že nekaj časa po bone za brezplačna kosila. Pa tudi upokojenci pridejo po kakšen liter mleka. Marsikdo se boji starosti,« poudari. Sicer pa je prepričana, da tovrstne pomoči nihče ne zlorablja. »Ko delimo bone za hrano, jih marsikdo odkloni, ker pravi, da ga je sram. Ali pa je tako skromen, da s petsto evri preživlja štiričlansko družino in reče, naj bone raje dobi kdo drug, ki jih bolj potrebuje.« Sodeluje tudi v drugih humanitarnih akcijah, kakršna je, denimo, zbiranje zamaškov za hendikepirane otroke. »Oh, na dan dobimo tudi po petnajst vreč teh zamaškov. Ko se jih nabere za tono in pol, jih odpeljejo v predelavo, izkupiček pa gre za hendikepirane otroke,« pojasni Renzo Vidič, hišnik bloka, v katerem deluje humanitarno društvo. »Pomagam, če le morem. Kako bi sicer ena sama ženska v klet pospravila toliko zamaškov?« vpraša. Društvo Kid otrok otroku je namreč edini tovrstni zbirni center zamaškov na severnem Primorskem, najbližje šole, vrtci in posamezniki pa jih že nekaj let pridno zbirajo. »Ko nas ni, vreče z zamaški pustijo kar pred vrati. Pomagajo številni prostovoljci. Mladi so vedno pripravljeni pomagati, kadarkoli. Treba jih je le motivirati, pa ti nikoli ne bodo odrekli pomoči,« ga dopolni Majda.

V tistem trenutku se napove še en obisk. Breda Komel iz Nove Gorice, nekoč zaposlena v tukajšnjem zdravstvenem domu, Majdo Smrekar vsak dan obiskuje. »Majda je v tej trgovini nenehno, skupaj s kupom predmetov in stvari. Če grem zgodaj zjutraj mimo, se samo čudim, kam pospravi vse to. Sem pa bila pred kratkim prav ganjena, ko se je tu ustavila mama z otrokom in Majdo prosila za malo mleka, ker nista imela kaj jesti. Pa jima je Majda rekla: Seveda! Potrebujete še kaj ali samo mleko? Veste, zame je Majda velik človek, gospa z veliko širino in velikim srcem, ki zna prisluhniti vsakomur. Pred leti, ko je bil vnuk še majhen, sva šla na sprehod in se je polulal. Tu sem ga lahko preoblekla in preobula. Obljubila sem, da bom prinesla izposojene stvari nazaj, pa mi je Majda odvrnila, naj jih kar obdržim, za rezervo. Tega ne doživiš nikjer. Tu ne potrebuješ denarja, a dobiš prav vse. Veliko lepih zgodb bi lahko še povedala. A naj rečem le, da se samo čudim, od kod Majdi vsa ta energija. Povem po pravici: še vedno sem aktivna upokojenka – med drugim predavam prvo pomoč na Rdečem križu – ampak tega, kar počne ona, ne bi zmogla. Preveč vsega je,« zatrdi. Srce in duša humanitarnega društva Kid otrok otroku tako dobi še eno iskreno lepo pohvalo iz ust tistih, ki jim ni vseeno in na človeško požrtvovalnost gledajo s srcem.