Klemen Miklavič: Nove zasebne fakultete – pot v pogubo?

Ljubljana – Kaj potrebuje visokošolski prostor, česa vlada ne razume in na kaj bi se ta morala osredotočiti, je le nekaj vprašanj, na katera je odgovoril Klemen Miklavič, asistent raziskovalec pri Centru za študij edukacijskih politik na ljubljanski univerzi.

Visokošolski zavodi morajo v naslednjem študijskem letu zmanjšati število vpisnih mest na nekaterih programih. Roki za pripravo razpisa za vpis so sicer že potekli. Kako ocenjujete omenjeni način sprejemanja takšnih odločitev?

Administrativno usmerjanje vpisa je v razmerah množičnega visokega šolstva popolnoma neprimeren ukrep. Danes, ko se na univerze vpisuje več kot polovica vsakoletne generacije mladih, je nesmiselno pričakovati, da bomo na prvi stopnji (pa tudi na drugi) urili specializirane strokovnjake, ki bodo nadaljevali svojo življenjsko pot v stroki, iz katere so diplomirali. Visokošolski študij pridobiva drugačno vlogo. Ta je predvsem v pripravi mladih ljudi na življenje in delo v družbi, ki potrebuje več izobraženih ljudi in ne le tradicionalne specializirane poklice. Utemeljevanje predlaganega ukrepa na ugotovitvah, da so družboslovci in humanisti slabše zaposljivi, je najmanj sporno, saj je pri nas sledenje diplomantom v svetu dela premalo natančno, da bi lahko takšna teza slonela na strokovnih temeljih. Predvsem pa je pri omejevanju vpisnih mest potrebna domišljena politika in veliko dogovarjanja med univerzami, vlado in drugimi partnerji.

Kakšen sistem financiranje javnih in zasebnih visokošolskih zavodov predlagate?

Financiranje visokega šolstva je eden najmočnejših vzvodov za regulacijo visokega šolstva, zato je zelo pomembno, kako bo to urejeno z novim zakonom. Menim, da se je treba osredotočiti na financiranje javnih visokošolskih ustanov, vendar s posebno pozornostjo na temeljitem reformiranju programov, strukture in organizacije njihovega dela.

Ali potrebujemo nove zasebne fakultete?

Ne. To pot so že prehodile nekatere države srednje in vzhodne Evrope ter Balkana. Zanašanje na trg, konkurenco in zasebni sektor se je izkazalo za pogubno. Te države sedaj rešujejo posledice razcveta zasebnih ustanov predvsem z vladno intervencijo in strogimi sistemi zagotavljanja kakovosti. Estonska vlada je bila pred dobrim desetletjem prva, ki je morala poseči po drastičnih ukrepih. Na zahodnem Balkanu je ohlapna regulacija zasebnih univerz povzročila težko popravljivo škodo. Nenadzirano izdajanje diplom in improvizirani študijski programi so se s časom odrazili na devalvaciji izobrazbe kot družbene vrednote. Pred kratkim je kosovska vlada z restriktivnimi pogoji akreditacije preprečila nadaljnje delovanje zasebnih univerz, ki niti približno niso izpolnjevale pogojev za takšno ime. Prav ironično bi bilo, da bi se zaradi posledic dopuščanja širjenja zasebnega sektorja Slovenija kaj kmalu za reševanje problemov morala zgledovati po Kosovu.

Lahko tudi po vašem mnenju govorimo o nujnem uporu profesorjev (in študentov), da bi ohranili kakovostno visoko šolstvo?

To, da študentje, raziskovalci, učitelji in drugo univerzitetno osebje stopijo skupaj v boj za univerzo in izobraževanje v skladu z družbenimi vrednotami, je zelo pomembno. Izobraževanje kot javno dobro je namreč med ključnimi vrednotami naše družbe. Toda v razmerah množičnega visokega šolstva pogosto pozabljamo, da ni več elitne univerzitetne skupnosti, ki sama po sebi skrbi za napredek znanosti in predstavlja kritičen glas družbe. Z masifikacijo študentov se je masificirala tudi učiteljska skupnost. Ti navzven vse bolj delujejo kot nekakšen sindikat. Skrbijo jih delovne pogodbe, plača, pogoji za doseganje norme, božičnica itn., kar je popolnoma legitimno. Žal ob tem bledi skrb in odgovornost za izobraževanje in pripravo številnih mladih generacij na življenje, delo, raziskovanje in ustvarjanje. Ali bodo študentje in učitelji se naravni zavezniki je težko reci, trdim pa, da se bo težnja po politiki na osnovi ideologije, s katero se spogleduje trenutna vlada, nadaljevala ne glede na to, kdo bo sestavljal prihodnje vlade.

Kakšni ukrepi bi bili potrebni v tem trenutku, da bi visokošolski prostor (p)ostal kakovosten?

Sedanja in prihodnje vlade bi se morale osredotočiti predvsem na oblikovanje širše družbene diskusije o temeljitem reformiranju javnih univerz. Razpršenost delovanja, nepovezanost med fakultetami, patriarhalni in reproduktivni mehanizmi napredovanja, zastareli programi, sistemska zaprtost za sodelovanje s tujimi univerzami, rigidnost v priznavanju izobraževanja in predvsem nedodelan sistem zagotavljanja kakovosti so le nekatera področja, ki nujno potrebujejo globok poseg. Česar sedanja vlada ne uvidi, je, da je pršenje javnega denarja med zasebne ustanove predvsem potrata, saj to ne bo zagotovilo kakovostne alternative in prav nič prispevalo k prepotrebni depolitizaciji in demokratizaciji državnih univerz. Te pa sodijo najbrž med najpomembnejšo srebrnino, ki jo premore naša država.