Pod žarometom: Damijan Florjančič

Dosedanji predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša je prihajal s kazenskega oddelka najvišjega rednega sodišča v državi, enako velja za njegovega najverjetnejšega naslednika 62-letnega magistra pravnih znanosti Damijana Florjančiča.

Sam pravi, da se je za kandidaturo odločil, ker meni, da mukotrpno iskanje novega predsednika tega sodišča, ki ima v sistemu svoj status in položaj, ni primerno. Pričakoval je sicer, da se bodo na razpise prijavili nekatere njegove kolegice in kolegi, ki imajo na vrhovnem sodišču daljšo kilometrino od njegove. Ker se to ni zgodilo, se je ob spodbudi kolegov in lastnem razmisleku odločil, storiti ta korak. Najprej zato, ker se mu po več desetletnem delu v sodstvu (v sodniške vrste je prvič vstopil leta 1986) ne zdi prav, da bi ostal indiferenten ob preteklih dveh neuspešnih poskusih iskanja novega prvega človeka sodstva. Še posebej pa zato, ker eno od šibkosti delovanja vrhovnega sodišča - kot vrha sodnega sistema v državi - vidi v njegovem ne dovolj transparentnem in odprtem delovanju. Ker javnosti premalo prizadevno poskušamo pojasniti našo vlogo, potem nas javnost nemalokrat ne razume, zato je do sodniškega dela, tako Florjančič, kritična, včasih sicer tudi neupravičeno.

Kandidat za predsednika vrhovnega sodišča je v življenju zamenjal kar nekaj služb, kar se je ob tokratnem premisleku, kakšnega človeka si želi sodstvo imeti na vrhu - očitno pa tudi politika - najverjetneje izkazalo prej za prednost kot pomanjkljivost. Florjančič je namreč svojo poklicno pot po tem, ko je bil nekaj časa v občinski upravi, začel na sežanskem tožilstvu, nadaljeval jo je na sežanskem sodišču. Kmalu je postal predsednik koprskega okrožnega sodišča. Od leta 2007 do 2008 je bil kot višji sodnik dodeljen na pravosodno ministrstvo na direktorat za mednarodno sodelovanje, kjer je opravljal naloge v zvezi s predsedovanjem naše države Svetu EU, kasneje je bil dve leti direktor centra za izobraževanje v pravosodju.

Oktobra 2010 je bil izvoljen za vrhovnega sodnika na kazenskem oddelku vrhovnega sodišča, od 2003 do 2014 je bil tudi predsednik kazenske sekcije sodniškega društva.

Med kolegi velja za umirjenega in korektnega kolega, vsaj večina ga tako ocenjuje. Da mu sicer niti med kolegi ne bo ničesar prizanešenega, ve najbrž tudi sam, saj vrhovno sodišče velja za notranje razklano, tudi strokovno. Prizadevanje za enotno sodno prakso je izziv, ki mu ne bo mogel ubežati, saj mnogi menijo, da je prav neenotna sodna praksa eden od največjih problemov slovenskega sodstva. In povsem jasno je, kdo za to skrbi. Sodišče, ki mu bo šest let predsedoval Damijan Florjančič, če bodo poslanci prižgali zeleno luč za njegovo izvolitev.