Tiskane izdaje
Ljubljana − Da poslanci ne bodo podprli predloga spremenjenega zakona o kazenskem postopku, na katerega je državni svet izglasoval veto, ni več nobenega dvoma. Tako Goranu Klemenčiču enega od ključnih projektov njegovega mandata ne bo uspelo spraviti pod streho.
Parlamentarni odbor za pravosodje, ki se je zaradi izglasovanega veta na zakon moral sestati še enkrat, je sklenil, da ga ne podpira. In glede na pretekla razhajanja koalicije v zvezi s tem zakonom ni pričakovati, da bi v drugo dobil 46 glasov podpore, saj jih je že v prvo dobil komajda 32.
Temeljni očitek zakonu je, da pomeni nedopusten poseg v pravico do obrambe, saj jo znižuje celo pod ustavno dopustni minimum, prav tako precej poslabšuje položaj socialno šibkih osumljencev, ko obramba ni obvezna. Še večji problem pa predstavlja nadomestitev sodne preiskave s policijsko-tožilskimi dejanji v predkazenskem postopku, saj gre za nedomišljene spremembe, ki bodo povzročile velike težave in zastoje v postopku. To pa je povsem v nasprotju s tem, kar želi doseči pravosodno ministrstvo: to je bolj učinkovit kazenski postopek.
Krči in pritiski
Profesor kazenskega procesnega prava, višji sodnik dr. Zlatan Dežman, eden od ključnih kritikov Klemenčičevega predloga, je še vedno prepričan, da način, na katerega se je minister lotil pospeševanja kazenskih postopkov, ni pravi in da bi bil njegov učinek prav nasproten. »Čeprav imajo samo še tri države v Evropi sodno preiskavo, to ni argument za uvedbo policijsko-tožilske preiskave, ker ni kazenskega postopka, s katerim bi bila katera koli država povsem zadovoljna. Pa tudi ni države, ki ne bi ves čas dograjevala normativnega sistema, saj gre v teh postopkih za enega izmed temeljnih civilizacijskih vprašanj: kakšen naj bo položaj obdolženca v kazenskem postopku. Zato je spreminjanje kazenske procesne zakonodaje zahteven in občutljiv projekt. Pravo pač ni nekaj, kar je zapisano v knjigah in zakonih, ampak nastaja v sodnih postopkih, in to v večjih ali manjših krčih pod argumentacijskim pritiskom strank,« meni Dežman.
Niti pravično niti pošteno
In zakaj je uvedba policijsko-tožilske preiskave ob ohranitvi sodne problematična? Dežman odgovarja, da zato, ker bi se lahko tožilstvo zateklo k sodni preiskavi takrat, če se njihova ne bi izkazala za dovolj učinkovito. »Po takšni zamisli bi imeli torej kar dve preiskavi, obe okrnjeni in povsem nedosledno izpeljani, pri čemer je posebej problematičen položaj obdolženca v policijsko-tožilski preiskavi. V njej je namreč policiji in tožilstvu prepuščena arbitrarna presoja, ali mu bosta razkrila zbrane dokaze za kaznivo dejanje, ki se mu očita, kar je pogoj za učinkovito obrambo. To pa je v nasprotju s 6. členom evropske konvencije o človekovih pravicah, ki določa idejne iztočnice za pravičen kazenski postopek. Obdolženec mora namreč biti že pri prvem zaslišanju podrobno seznanjen z razlogi, ki so podlaga za obdolžitev. Pravično bi bilo, če bi vse dokaze zbrali in bi obdolžencu omogočili, da vanje vpogleda in se o njih izjasni. Sodna preiskava se je pri nas plemenitila desetletja in prepričan sem, da zagotavlja bolj pravičen postopek. Če naj bi bila policijsko-tožilska preiskava uspešna vsaj tako kot sodna, potem bi morali vanjo vnesti vsa pooblastila, ki jih ima v sodni preiskavi preiskovalni sodnik, da bi ustvarila vtis pravične in poštene policijsko-tožilske preiskave,« pojasnjuje Dežman.
Poraz
Neuspešna prenova zakona o kazenskem postopku je brez dvoma eden od večjih porazov Klemenčičeve ekipe. Vanj je vložila več kot dve leti dela, vendar sta se njenim načrtom uprla tako stroka kot politika. Oboji so mu očitali, da rine z glavo skozi zid. Enako velja za predlog zakona o sistemskih preiskavah projektov državnega pomena, ki je obtičal v parlamentarnem postopku.
