Kmetijstvo naj bo med glavnimi cilji

Krško – Največji slovenski sadjar, skupina Evrosad, ima dobrih 400 hektarov sadnih nasadov. Prvih 57 hektarov oroševalnih sistemov želijo postaviti s sredstvi iz razpisa ministrstva za kmetijstvo, pravi Boštjan Kozole, direktor in predsednik sekcije za sadjarstvo na zbornici kmetijsko-živilskih podjetij na gospodarski zbornici (GZS).

Koliko hektarov sadnih nasadov v Sloveniji je oroševanih?

Minimalno ali še bolje rečeno – mizerno. Od površin s sadnim drevjem, ki jih je mogoče oroševati in so v registru kmetijskih gospodarstev, govorimo o slabih 3000 hektarih, jih je verjetno manj kot en odstotek.

Zakaj tako malo?

Zamujena je bila priložnost na koncu 80. in 90. letih, ko se je začel trend namakalnih in oroševalnih sistemov. Po osamosvojitvi je zakon o denacionalizaciji postavitev teh sistemov zelo otežil. Zaradi ogromno zakonskih aktov za pridobitev vseh dovoljenj za srednje velik namakalnih sistem potrebuješ od šest do osem let. Na razpisih ministrstva za kmetijstvo je bilo v zadnjih letih predvidenega dovolj denarja, a zaradi vseh ovir ta ni bil porabljen. Zdaj smo v trenutku, ko je investicijo zelo težko financirati – zaradi posledic podnebnih sprememb in ruskega embarga leta 2014, ki je spremenil tržne razmere.

Kako naprej?

Če želimo imeti resno kmetijstvo, bi ureditev kmetijskih zemljišč z vodo morala biti ena od petih prednostnih nalog naslednje vlade. To je podobno pomembno, kot sta avtocestni križ ali drugi tir. V nasprotnem primeru v bližnji prihodnosti v Sloveniji ne bo več kmetijstva. Govorim o vseh kulturah. V Sloveniji obstajajo vse potrebne študije, ki razkrivajo, kje je vodni potencial za kmetijstvo; namakali in oroševali bi lahko na tisoče hektarov. Dostop do vode lahko uredimo le, če se tega sistematično loti celotna vlada. V Italiji je država poskrbela za dovod vode do glavne parcele. V Sloveniji bi lahko pripravili vodno mapo, ki bi pokazala, ali je na določeni parceli mogoče namakati ali oroševati. Zdaj pridelovalec, da dobi odgovor, potrebuje več let in veliko denarja.

Kakšen je posledično tehnološki zaostanek slovenskega sadjarstva za sosednjimi državami?

Južna Tirolska ima 94 odstotkov sadovnjakov preskrbljenih z vodo. V zadnjih letih so imeli več pozeb, kot pri nas, a so na območjih z oroševanjem zaščitili več kot 90 odstotkov pridelka. Večja težava za nas je podatek, da nas prehitevata Hrvaška in Srbija. Naša pretirana demokracija, ko lahko vsakdo vsako stvar ustavi, ne vodi nikamor.

Kaj za vas s poslovnega vidika pomeni, da ste brez zaščite proti pozebi?

Pridelek omogoča nastop na trgu. To, kar se nam dogaja v zadnjih dveh letih, ko lastnega pridelka skoraj nimamo, je za kupce zelo neugodno. Če bo letošnji letnik normalen, ne vemo, kaj nas čaka glede sezonskih delavcev. Dve leti jih nismo potrebovali in so zase iskali druge rešitve. Zavarovanje je zelo drago in bo le še dražje.