Knjigo z več kot 150 fotografijami, s številnimi pričanji in z zelo dolgim seznamom virov, ki je v bistvu dopolnjena in razširjena doktorska dizertacije muzejske svetnice Nadje Terčon, so včeraj predstavili v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran, ki je nastopil kot založnik in s to knjigo uresničil enega svojih najpomembnejših projektov v zadnjih letih. Direktor muzeja Franco Juri je dejal, da je knjiga začetek resnih prizadevanj za postavitev in odprtje nove muzejske zbirke o novejši zgodovini slovenskega pomorstva, saj je tudi najboljši dokaz, da jim znanja in gradiva ne primanjkuje. Pripoveduje predvsem o tem, kako se je leta 1954 ta prostor ločil od dotedanjega središča v Trstu in vzpostavil temelje slovenskega pomorstva in gospodarstva. Zapisane so zgodbe posameznikov, ki so ključno vplivali na slovensko pomorstvo. Prav tako zapisi o ustanavljanju vseh pomembnih pomorskih podjetij: Splošne plovbe Piran, Luke Koper, o pomorskem šolstvu, ribištvu, pomorskem muzeju... V knjigi so pričevanja Nika Kavčiča, Borisa Šnuderla, Danila Petrinje, Bruna Koreliča, Jožeta Pirjevca, Mira Kocjana..., a tudi preprostih starih Pirančanov, kot je Sergio Perentin, ali pa kapitan Giorgio Ribarič, itd.
V njej je pravo bogastvo anekdot, na primer o tem, po katerem Borisu se je imenovala prva ladja Splošne plovbe - Sirob (po Borisu Šnuderlu ali po Borisu Kraigherju), ali je veliko sidro na ljubljanskem Trgu revolucije pripadlo Rexu, Viribusu Unitisu ali neki tretji trgovski ladji, objavljen je prvi italijansko-slovenski slovarček pomorskega besednjaka iz leta 1945, ki so ga novi pomorski uradniki morali imeti, če so hoteli razumeti domačine (ribiče, pomorščake) na morju. Tu je dolga vrsta izjemnih fotografskih dokumentov in statističnih podatkov o pomorstvu tudi iz sosednjih držav. Skratka, gre za temeljno delo o razvoju slovenskega pomorstva, ki pomaga tudi za današnje dni razumeti prednosti pomorsko naravnane države in kaj vse je pomenilo v tedaj povsem obubožani in sesuti državi sploh izplutje Slovencev na oceane.
Boris Šuligoj