»Ko bo izumrla, bomo izginili tudi mi«

Doslej so črno človeško ribico odkrili le na območju Bele krajine. Ogrožena zaradi gnojenja njiv in travnikov ter neurejene komunale.

čet, 23.11.2017, 10:00
1986.

 

leta so odkrili črnega močerila

 

300

 

hektarjev obsega njegov življenjski prostor

Črnomelj – Izvira Dobličice in potoka Jelševnik sta edini območji na svetu, kjer živi črna človeška ribica – črni močeril. Čeprav so na podvrsto bolj znane in razširjene človeške ribice Belokranjci zelo ponosni in so ji prejšnji mesec postavili celo skulpturo, so zaradi čezmernega gnojenja travnikov in polj tudi njeni naravni sovražniki.

Človeška ribica z obema podvrstama je na rdečem seznamu Svetovne zveze za varstvo narave opredeljena kot ranljiva vrsta. Njena populacija se je v Sloveniji zmanjšala, ključna grožnja pa je onesnaževanje kraškega sveta, s katerimi se poslabšuje kakovost podzemske vode in krči njen habitat. Pri tako majhnih podvrstah, kot je črni močeril, ima lahko na populacijo usoden vpliv vsako večje onesnaženje, zato je še toliko bolj ranljiva.

Glavni grožnji neurejena komunala in gnojenje

Največja grožnja črni človeški ribici je bila nekoč deponija livarskih peskov Livarne Belt v vrtači v neposrednem zaledju izvira Jelševnika. Aktivna je bila med letoma 1989 in 1993 in je z izpiranjem močno obremenjevala podzemno vodo z aromatskimi ogljikovodiki, fenoli in železom. V tkivih močerila so ugotovili skrb vzbujajoče kopičenje težkih kovin arzena in cinka. Republiški zavod za varstvo narave (ZRSVN) je sprožil inšpekcijski postopek, ki je leta 1993 privedel do sanacije deponije in zmanjšanja vpliva onesnaževanja, je povedal Andrej Hudoklin iz ZRSVN. Opozarja, da težavo predstavljata tudi neurejena komunalna infrastruktura v naseljih in neprimerna raba gnojil na kmetijskih površinah. Pravi, da so na kmetijski inšpektorat naslovili več prijav zaradi sumov, da so bile ob raztrosu živinskih gnojil presežene mejne vrednosti iz uredbe o varstvu voda pred onesnaženjem z nitrati. Toda predsednik okoljevarstvenega društva Proteus iz Bele krajine Niko Šuštarič in Hudoklin opozarjata, da uredba ne vsebuje nikakršnih omejitev za občutljiva kraška tla, saj dovoljuje zelo velik letni vnos organskih gnojil. Tako je za koruzne njive in travnike mejna vrednost vnosa dušika 240 kilogramov na hektar, kar pomeni, da je na hektarju njive dovoljeno politi do 48 kubičnih metrov gnojevke, kar se tudi dogaja. Za plitka kraška tla, pod katerimi se vsega nekaj metrov v podtalju pretaka podzemska voda z močerili, so takšne obremenitve lahko tudi usodne, a inšpektor ne more ukrepati.

MOP: Dodatno zavarovanje ni potrebno

Na ministrstvu za okolje in prostor (MOP) pravijo, da so v zadnjih letih prejeli več sporočil o slabšanju kakovosti podzemne vode zaradi čezmernega gnojenja kmetijskih površin in neurejene kanalizacije: »Zato smo sofinancirali raziskavo stanja populacije proteusa, da bi dobili zanesljivejše podatke za ukrepanje. Končana bo prihodnje leto, hkrati pa spodbujamo urejanje kanalizacijskega omrežja na vplivnem območju proteusa in iščemo rešitve na področju kmetijstva pri izvajanju nitratne direktive, pripravi gnojilnih načrtov in gnojenja.« Na vprašanje Dela, ali morda pripravljajo dodatno zaščito črne človeške ribice, so odgovorili, da veljavni predpisi zagotavljajo proteusu po pravni plati dovolj varstva, zato dodatno zavarovanje ni potrebno. »Pomembno je izvajanje pravnega reda, ki pa je odvisno od vseh deležnikov na teh območjih. MOP bo usmeril dejavnost predvsem na področje izvajanja zakonodaje,« pravijo na ministrstvu.

Kmetijski lobi

Toda Šuštarič je prepričan, da je največja grožnja močerilu onesnaževanje podzemnih voda, ki ga povzroča človek in je za nameček še skladno z zakonodajo. »Kritični so nitrati, ki so zanj toksični že pri količinah okoli deset miligramov na liter vode, kar je petkrat manj, kot dovoljuje uredba o stanju podzemne vode, kjer je normativ 50 miligramov na liter vode,« je pripomnil Hudoklin. Šuštarič pravi, da si je sedanji normativ izboril »močen kmetijski lobi«, ki ima lovke povsod in mu je prav malo mar za dragocen podzemni svet, ki mu zaradi onesnaževanja grozi izumrtje. »Tudi podzemni živi svet je ekosistem. Zato je skregano z zdravo pametjo, da v naši in evropski zakonodaji še danes, v 21. stoletju, podzemnemu svetu ni priznan status ekosistema. Zame je človeška ribica varuhinja čistih voda, in če bo izumrla, bomo kmalu za njo izginili tudi mi,« je prepričan Šuštarič

Prijavi sovražni govor