Tiskane izdaje
Ljubljana – Kljub tehnološkemu napredku, ki ga doživlja človeštvo in bi lahko omogočil dostojno življenje vsem prebivalcem, razmere na tem področju vzbujajo skrb. Sedemdeset let bo letos, odkar je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki opredeljuje enakopravnost in dostojanstvo vsakega človeka; te pa so prevečkrat zapisane samo na papirju in ob vsesplošnem pomanjkanju etike ne zaživijo.
Milijoni ljudi po svetu, predvsem starejših, živijo v revščini, brez možnosti aktivnega ekonomskega in socialnega napredka. Ob tem, da se je 10. decembra začela enoletna kampanja ob omenjeni sedemdeseti obletnici, bo Slovenija imela še posebno priložnost, da se izkaže na tem področju – v sklopu njenega drugega mandata v Svetu OZN za človekove pravice, ki se je začel v začetku leta 2016 in bo trajal do konca 2018, prvi mandat je bil med letoma 2007 in 2010, je bil decembra za eno leto za predsednika sveta izvoljen veleposlanik Vojislav Šuc, stalni predstavnik Slovenije pri Uradu ZN in drugih mednarodnih organizacijah v Ženevi, so pojasnili na ministrstvu za zunanje zadeve.
Zaskrbljujoči podatki o diskriminaciji
V Sloveniji je največ kršitev človekovih pravic v pravosodju, kjer ljudje čutijo neenakopravno obravnavo v pravosodnem sistemu. Sledijo kršitve delovnopravne zakonodaje, kar se nanaša zlasti na neizplačevanje plač in neplačevanje prispevkov podjetij za delavce. V zdravstvu nastajajo kršitve predvsem zaradi čakalnih vrst, vse več pacientov pa meni, da so diskriminirani pri dostopnosti do zdravstvenih storitev. Zaslediti je še druge različne oblike diskriminacije, tako po spolu, etnični pripadnosti, kraju bivanja, nezmožnosti, revščini, spolni usmerjenosti in pismenosti. Še posebno v težkem položaju so ljudje, ki v Sloveniji živijo pod pragom revščine, to so predvsem brezposelni in starejši, pa tudi zaposleni, ki zaradi prenizkih dohodkov ne zmorejo dostojno preživeti s svojim delom ali pa s sadovi minulega dela, to je s pokojnino.
Zaskrbljujoči so tudi rezultati javnomnenjske raziskave o diskriminaciji v Sloveniji, ki jo je po naročilu zagovornika enakosti Miha Lobnika izvedel Inštitut za raziskovanje trga in medijev Mediana, po kateri je kar petina vprašanih v zadnjem letu doživela diskriminacijo na delovnem mestu ali pri iskanju službe; več kot tri četrtine jih ne pozna zakonodaje in dve tretjini ne institucij, kamor bi se lahko obrnili po pomoč.
Zaprta vrata in vrzeli v ureditvi
Kakšno je poznavanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri nas? Učenje o tem je sicer v šolah del učnih načrtov, vendar pa je vprašanje, koliko se učenci tudi dejansko usposobijo pri uveljavljanju svojih pravic ali pa se z njimi samo seznanijo, odgovarjajo v pisarni Varuha človekovih pravic RS: »Vprašanje je tudi, ali je že samo poznavanje pravic dovolj za 'funkcionalno pismenost' v sistemu, ki je urejen s številnimi zakoni, v katerih so opredeljeni mnogi postopki. Vsekakor pa se mladi bolj zavedajo in poznajo pravice kot starejše generacije. Pri teh še vedno opažamo, da se velikokrat ne znajdejo v postopkih, potrebovali bi pravno pomoč. O tem, kako so pri uveljavljanju svojih pravic naleteli ali na zaprta vrata ali vrzeli v ureditvi, vsako leto poročamo državnemu zboru z letnim poročilom, ki ga posredujemo tudi vsem organom, katerih delovanje iz vidika varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin nadziramo.«
Kot pravijo, se veliko ukvarjajo z revščino in si že leta prizadevajo tudi za zaščito delavcev. Ob tem izpostavljajo, da bi bilo treba večkrat spomniti na načeli pravičnosti in dobrega upravljanja, zakonodajo pa v primeru dvoma razlagati v korist ljudem, ki so velikokrat brez denarja in ustreznega pravnega znanja potisnjeni ob rob. Vsekakor pa ne bi smelo prihajati do zmanjševanja že pridobljenih pravic. Poudarjajo, da so že velikokrat ponovili priporočila, da je nujno treba kadrovsko okrepiti inšpekcijske službe, saj je brez ustreznega nadzora pot kršitvam odprta na stežaj: »Ne moremo dopustiti, da 40 inšpektorjev nadzira 200.000 poslovnih subjektov. Premalo inšpektorjev je za ljudi, ki kršijo predpise, idealno, saj se zavedajo, da jih ne bodo odkrili.«
Šibka točka: sodelovanje
V pisarni varuha ugotavljajo, da je v Sloveniji še veliko izzivov na področju medsektorskega in medresorskega sodelovanja, s katerim bi lahko našli tudi rešitve, ki ne bi terjale velikih finančnih vložkov, saj je državna malha, še zlasti za najranljivejše, vedno prazna. »Državni organi še ne vključujejo javnosti v zadostni meri v sprejemanje odločitev in v pripravo predpisov, oblast ljudi še ne sliši dovolj. To pa pomeni, da v zakonodajnih postopkih niso vselej spoštovane določbe Resolucije o normativni dejavnosti. Še posebno pri kršenju pravic do zdravega okolja mnogim zakonskim predlogom manjkajo osnutki podzakonskih aktov,« razlagajo v varuhovi pisarni.
Letos pozornost pravicam starejših
Tudi v pisarni varuha človekovih pravic bodo letos posebno pozornost namenili pravicam starejših in tako na različne načine poskušali vplivati na prenehanje njihovega kršenja, na primer v domovih za starejše ali pri vključevanju na trg dela. Z uveljavitvijo sprememb in dopolnitev zakona o varuhu človekovih pravic pa bo junija ustanovljen 16-članski svet za človekove pravice, ki bo deloval kot posvetovalno telo varuha. V njem bodo poleg predstavnikov civilne družbe in znanosti še dva predstavnika vlade, po enega člana pa bodo imeli še zagovornik načela enakosti, informacijski pooblaščenec, državni zbor in državni svet.
Ključni izzivi: diskriminacija, revščina nasilje in izkoriščanje
Od prvega januarja Svetu OZN za človekove pravice predseduje stalni predstavnik Slovenije pri Združenih narodih v Ženevi, njegovo delo bo usmerjeno predvsem na varstvo pravic otrok, podporo enakosti spolov in krepitev vloge in položaja žensk, pa tudi na pravice starejših in v zvezi s tem na pomen medgeneracijskega sodelovanja. Izredna profesorica dr. Petra Roter s katedre za mednarodne odnose na Fakulteta za družbene vede v Ljubljani pravi, da so to nedvomno pereče teme na področju mednarodnega varstva človekovih pravic v svetu in v Sloveniji: »Za slednjo vemo, da se njeno prebivalstvo zelo hitro stara, v svetu pa se bo sedanje število starejših, to je 740 milijonov, kmalu povzpelo na milijardo. Približno dve tretjini starejših danes živi v državah s srednjimi in manjšimi dohodki, a se bo ta delež povečeval in do leta 2050 dosegel štiri petine. Potrebe starejših in težave, s katerimi se soočajo, so zelo različne po svetu. Ključni izzivi, s katerimi se starejši srečujejo, pa so diskriminacija – tudi večplastna, ko so posamezniki diskriminirani ne samo zaradi starosti, ampak tudi spola, etničnosti, veroizpovedi, socialnega položaja in podobno –, revščina, nasilje in izkoriščanje. Posebej velik problem je tudi diskriminacija pri zaposlovanju, pomanjkanje ustreznih mehanizmov pomoči in oskrbe, pa tudi učinkovito sodelovanje v procesih odločanja. Na vse te težave opozarja tudi generalni sekretar Združenih narodov (od 1. januarja 2017 je to António Guterres, op. p.) in z iskanjem ustreznih rešitev z zagotavljanjem človekovih pravic in dostojanstva posameznikov, ne glede na starost, se bo moral ukvarjati tudi Svet OZN za človekove pravice.«
***
Nove Delove strani Generacija + , ki izhajajo od 8. januarja, ob ponedeljkih, torkih in sredah, bomo gradili na pozitivnih zgodbah, ki jih prinaša zrelo obdobje, opozarjali bomo na probleme, ki jih prepočasi rešujemo, na nujne sistemske ureditve in tudi njihove pomanjkljivosti, se od naših intervjuvank in intervjuvancev kot iz živih knjig tudi kaj naučili. Vaši predlogi in vprašanja bodo vedno dobrodošli, pošiljate jih lahko na spletni naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
