Ko je razkritje tajnosti usluga državi

Pregon novinarjev: Pozivi k umiku vseh obtožb proti novinarki Anuški Delić.

Objavljeno
13. oktober 2014 21.26
K. Š., Ro. K., S. M., notranja politika
K. Š., Ro. K., S. M., notranja politika

Ljubljana – V sredo se začenja sojenje novinarki Dela Anuški Delić. Tožilstvo ji očita kaznivo dejanje izdaje tajnih podatkov, zaradi česar ji grozi zapor do treh let. Protest zoper pregon novinarke je izreklo več mednarodnih organizacij, Društvo novinarjev Slovenije (DNS) pa bo formalno predlagalo spremembo kazenskega zakonika.

»Zakonodaja je preveč restriktivna glede svobode medijev,« je danes za Delo ocenil minister Goran Klemenčič in dodal, da se bo »ministrstvo za pravosodje takih sprememb resno lotilo«. Poudaril je, da moramo ločiti dva vidika izdaje tajnih podatkov. Prvi zadeva uradne osebe, ki so te podatke dolžne varovati in so odgovorne za kaznivo dejanje, če ni trdno izkazan javni interes. Če bi namreč uradna oseba razkrila kaznivo dejanje znotraj državne uprave, bi morala biti oproščena odgovornosti za izdajo tajnih podatkov. Drugi pa zadeva svobodo tiska in meni, da »moramo resno razmisliti o dekriminalizaciji vsakršnih tovrstnih objav«, razen če bi bilo ogroženo življenje posameznikov.

»Novinarji morajo biti zaščiteni biti pred kazensko odgovornostjo za objavo informacij, ki so v javnem interesu, ne glede na vir, iz katerega so te informacije 'pobegnile'. Novinarji se pri poročanju ne bi smeli bati kazenskega pregona«, pravi predsednik Evropske zveze novinarjev Mogens Blicher Bjerregård. Pozvali so k umiku vseh obtožb proti Delićevi.

Predsednik DNS Matija Stepišnik je opozoril, da ji grozi zaporna kazen, ker je opravljala svoje delo. Očitajo ji izdajo tajnih podatkov, ko je v več člankih pisala o povezavi neonacistične skupine Blood Honour s stranko SDS. Sporno naj bi bilo, da je po trditvah Sove objavila tudi njihove podatke. A DNS ocenjuje, da je bil javni interes pri objavi informacij nesporen in nedvoumen.

Zaslužni profesor za kazensko pravo Ljubo Bavcon meni, da je bilo že leta 1988, v času sojenja proti četverici, ki so ji očitali izdajo državne tajnosti, aktualno vprašanje, ali ni razkritje tajnosti, katere vsebina je protipravna (denimo zaupni tajni dokument, da nekdo pripravlja državni udar), usluga državi. »Če nekdo to pravočasno razkrije, je formalno sicer storil kaznivo dejanje, ker je govoril o nečem, kar je bilo označeno za državno tajnost, ampak ta označba je bila zlorabljena, da bi se z njo prikrilo protidržavno delovanje. Zato je v primeru, ko gre za tako imenovano ilegalno tajnost, smiselno izključiti protipravnost. Tak je bil primer tistega vojaškega dokumenta, ki ga je Ivan Borštner predal Janezu Janši. V takem primeru tako dejanje ni kaznivo in to smo tudi zapisali v novi kazenski zakonik, ki je začel veljati leta 1995.«