Ko praznuje družina: Mami, danes je božič, ti si se rodila!

Matevž, Nataša, Marija, Marta, Andrej, Tadej, Janez, Peter, po starosti pa 24, 23, 22, 18, 16, 12, devet in tri leta. Tri študente, dva dijaka, dva osnovnošolca in malčka imata 49-let­na Nadja, rojstni dan je praznovala v torek, in njen dve leti starejši mož Bojan.

On Ljubljančan, ona iz Kočevja, oba iz ranjenih, nepopolnih družin, Nadja je živela sama z materjo, Bojan ima brata. Brez prave družbe, brez družinskega vrvenja, veselja si je Nadja obljubila, da bo zagotovo imela več otrok. In spoznala Bojana, ki si je življenje orisoval zelo podobno. »Načrtovala sva štiri, pet otrok, nato pa je prišel šesti, sedmi, osmi.« In to je to. Načeloma »devetega ne bo, sem že malo preveč v letih«, pove mati. Ja, dvojčkov se je bala, in ker jih ni bilo, je bil Bojan pri porodih zraven osemkrat. Šest let živijo sredi Meng­ša v nedokončani, neometani hiši, prej so bili dve ulici stran, na 77 kvadratih v bloku, otrok še ni bilo osem, a bila je še Nadjina mati. Pa je šlo.

Osem otrok, zapleteno. Mami in ati v glavi držita osem rojstnih, osem godovnih datumov, mami tudi vse matične številke. Pa saj »če poznaš rojstni datum, si je treba le zadnje tri cifre zapomniti«, me potolaži. Osemkrat zadnje tri.

Odprta za življenje

Bojan: »Na otroke se dandanes gleda preveč posestniško, otrok postaja statusni simbol.« Kako? »Najprej se ljudje naužijejo vseh sladkosti, nato,« izpraznjeni, izčrpani, »pa se odločijo za otroka.« Ker to pač sodi v splošno podobo, ker se spodobi. Meh­letova razmišljata, čutita drugače: »Otrok je dar, s svojo čistostjo je vrednota, midva sva bila ves čas odprta za živ­ljenje.«

Med najstarejšim in najmlajšim je več kot dvajset let. Ja, vse je pomnoženo, razpotegnjeno: »Pri nas traja kosilo od 13. do 18. ure, za mizo se čez dan nikoli vsi ne srečamo, se pa zvečer, ko je tako lepo, ko se pogovarjamo, je prav težko oditi spat. Ja, in v osnovno šolo bova, zaradi starševskih obveznosti, hodila več kot trideset let.« Ima vrstnik njunega najstarejšega sina že otroka, starega, kot je Mehletov Peter. In tudi družinske jasli Nadje in Bojana se začenjajo prazniti, Matevž gre prihodnje leto za novomašnika, Nataša in Marija se bosta poročili. Zazevala bo praznina, a hiša ne bo prazna. Nikoli.

Kaj je bilo netivo, kaj je bistvena vez družine, ljubezen, krščanska ljubezen? Nadja mi razloži: »Z verskim čustvom, krščansko ljubeznijo, sprejmeš vsakega, ne glede na to, kakšen je. Morda ti je prvi hip odbijajoč in krščanska ljubezen je prestop tega praga.« Ljubezen, čustvo do otroka, pa te, doda, preprosto pritegne, posrka.

»Bistveno je, da se vsi čutijo sprejete, to je podlaga, da se nihče ne čuti prikrajšanega. Vsi smo gradili te odnose. Očitno zelo uspešno,« nadaljuje Bojan, saj so tudi ta veliki otroci še vedno radi doma. Ves čas se je treba prilagajati, sreča enega ne sme preseči meja sreče drugega. »Otroku moraš pokazati mejo, otrok potrebuje mejo, kliče po njej,« in tu morata nastopiti ati in mami.

Skupaj v dobrem, dragoceno lepem, pa tudi malo bolj sitnem. Govorilne ure? »Ja, hodila sva po potrebi, mož je to bolj meni prepustil.« So bili pa Mehletovi otroci v šoli pridni, uspešni, »v šolo sem šla le, če je bilo res nujno, kaj več mi ni zneslo«. Bolezen? Zboli eden, jih zboli pet? Nadja: »Za vsak smrkelj ali kihanje nismo k zdravniku leteli. Hujših bolezni na srečo ni bilo, so bila pa leta, ko smo bili stalni gostje na urgenci, sem se že kar bala, da nas bo socialna obiskala, češ le kako skrbita za otroke.«

Glede zunajšolskih dejavnosti sta mami in ati pazila, da so jih obiskovali blizu, v Mengšu, pa pretiravali niso z njimi. Nadja je igrala klavir, kar nekaj otrok ga igra, pa še kitaro, nekateri so se učili v glasbeni šoli, drugi doma od njih, ati: »Včasih sploh ne razločim več, kdo kaj igra. Tiste nedelje, ki so nam ostajale, smo se trudili, da smo bili res skupaj.«

Pa recimo fuzbal, veliko Mehletovih bi šlo na tekmo, pa če je vstop­nica 18 evrov, izračunajte, preveč. Omejijo se, dva gledata v živo, drugi po televiziji, nato pa izmenjajo izkušnje.

Hčerin esemes

Avto? »Ko se je rodil šesti otrok, so nama Mengšani, v široki akciji, zadaj je bila župnija, kupili kombi za devet potnikov. Samoiniciativno so nam pomagali, veliko lepega se je dogodilo tedaj,« lepega za darovalce in zanje, obdarovance. Ko vemo, da je laže obdarovati kot dar sprejeti. Se slednjega kar prevečkrat sramujemo. Praznovanja. »Praznujemo vse rojstne dneve in godove, slavljenec si vedno izbere kosilo po svojem okusu,« no, pri fantih je, jasno, največkrat na meniju pomfri. »Pa k maši poskušamo iti tistega dne.«

Veliko so se prevozili s kombijem, na daljših poteh je bil to zbor na štirih kolesih, koliko so peli... Pred tem pa, v Bohinj, kamor hodijo že dolga leta na počitnice – prtljaga je šla z osebnim avtom, eden od staršev in otroci z vlakom. In seveda: »Sploh ni pomembno, kam smo šli, kam človek gre, pomembno je, kakšno vzdušje si ustvariš.« Je pa res, da letos prvič niso šli vsi skupaj na dopust.

Naj so vsi za mizo, naj so vsi doma ali pa zdoma in bodo počasi začeli zapuščati ognjišče, vezi ne popuščajo. V torek je Nadja od ene hčera dobila esemes, približno takole: »Danes je za nas božič, ker si se rodila ti, naša mami.« Njihovi mamici se orosijo oči.

Čakajoč najlepše

Božič, v nasprotju z bohotnejšo veliko nočjo, v nerazvpiti, nekokakolizirani obliki intimen krščanski praznik. »Najlepši praznik za nas, težko pričakovan.« Priprave se začnejo z adventom, pojejo advent­ne pesmi, hodijo k maši, vrhunec notranje priprave na božič je devetdnevnica, v Mengšu je običaj, da Marijin kip ali podobe potujejo med vernimi družinami, »gremo k božični spovedi, v tem času kakšno stvar več zmolimo kot sicer, pazimo, da smo še posebno pozorni drug do drugega«. Včasih se gredo skrite prijatelje, iz peharja potegneš listek z imenom enega družinskih članov in mu moraš narediti uslugo, za katero ne sme vedeti. Seveda se je na koncu vedno ugibalo in izdalo, kdo je komu kaj lepega storil, namenil. In še: »Zadnji teden ni televizije, ni računalnika,« no, sta, le ugasnjena, »raje vržemo karte ali beremo knjige. Več ko vložimo v pripravo na praznik, lepše nam bo.«

Otroci in darila? »Obdarujemo se samo za Miklavža, Božička in Dedka Mraza pri nas ni, sva pa otrokom razložila, zakaj je tako.« Nadja, ki poučuje verouk v župnišču, opaža, kako se tudi v vernih družinah amerikanizirani možiček vse globlje zažira in prava, no, čista, izvirna misel obhajanja Jezusovega rojstva bledi. »Čutiva, da je materialno prazno, in otroke sva navajala, kako je v adventu primerno, da se vsaj poskusimo odpovedati kakšni stvari, sladkosti, kakšni čokoladi v korist drugega, ki tega nima.« Postavijo jelko, ponavadi umetno, le lani in letos so kupili naravno, pa seveda »jaslice, ki jih imajo čez mož in otroci, jaz poskrbim za hrano«, razloži Nadja. Speče piškote, pa potico, tudi orehovo, a na prvem mestu je čokoladna. Na sveti večer gre ati s kadilom po hiši, molijo, odpravijo se k polnočnici, na praznik pa k božični maši, sledi slovesno kosilo, »pripravim, kar imajo pač najraje«. A spet so pozorni, da jim zaradi pretirane kuharije ne bi odtekal čas, ko so lahko drug z drugim. Ko so družina. Aja, pa nekdo mora pospraviti, tudi tu je šefica mami, pomočnikov pa na pretek.

Pa da ne bi kdo pomislil, da je vedno jasnina na nebu, da pri Mehletovih ne zapiha hladneje. Nadja in Bojan, skupaj: »Otroci črpajo najin odnos, kar pri naju vidijo, takšni so, bodo. Če jim daš občutek varnosti ...« Ves čas si prizadevata razčiščevati morebitne nesporazume, sporeke, »ne greva prej spat, dokler ne razčistiva«. In to otroci vidijo, čutijo. Bojan: »Kar imamo, to je takšna polnost,« bogastvo različnosti, »tega ti denar ne more dati.«

Ja, denar, je treba kar paziti, prikima Nadja. Tudi hiša, ki so jo kupili, je bila bolj maček v žaklju, vlaga v žaklju. Je bilo treba veliko postoriti, so del sami dozidali, pa ljudje so jim pomagali. Ni vse rož­nato, »bile so preizkušnje,« pravi Nadja, ki je doma 19 let. »Imela sem dobro službo v banki, sem jo pustila zaradi otrok in dve leti zatem je bil tudi Bojan za eno leto ob delo.« Zdaj je poslovodja v živilski trgovini v Tuhinjski dolini, dela tudi ob sobotah.

Potem pa pogledaš

»Bile so odpovedi, potem pa pogledaš, kaj imaš... So nam tudi nagajali, bilo je res hudo, a vera nama je pomagala, preprosto sva verjela, verovala, da se bodo okoliščine spremenile. Molila sva, tudi za tiste, ki so nama škodovali.« Vera. Vera v to, »da ti je preizkušnja dana zato, da zrasteš. Ko se je nagrmadilo preveč, ko sam ne zmoreš, se obrneš na boga. Bog je, ni naključij,« zatrdi Bojan. Zaupanje v boga in drug v drugega. Sicer pa vsak dan, če ti je težko, »samo spomni se petih lepih trenutkov«, pa je vse v redu.

»Pri gasilskem domu desno z glavne ceste, pa za njim takoj levo, potem pa prva neometana hiša na levi, ta je naša,« mi je Nadja po telefonu narekovala pot. Ja, v prihajajočem letu bodo hišo ometali, zunaj bo lepša, znotraj pa... Akoravno je dom na naslovu Zavrti 20 opečnat, akoravno je zunaj pod ničlo, je notri toplo. In četudi potice še ni na mizi, še v peči ne, jo vonjaš, malone okušaš. Morda je vonj po ljubezni, morda moč vere, ki, tako pravita zakonca, ni čustvo, ampak klic, ali pa je preprosto božič njihov vsakdanji, praznik družine. Saj teoretično vemo, kakšno je idealno družinsko vezivo. Nekateri tako tudi živijo.

Še enkrat k obdarovanju, Nadja in Bojan sta se spoznala na Miklavževi zabavi pri frančiškanih v Ljubljani in se zavezala drug drugemu. Bi lahko rekli, da sta vse, kar imata, kaj imata, ne bom našteval, ker je neoprijemljivo, dobila za Miklavža. In, gotovo, en dobri mož je več kot dovolj.