Ko se po milanskem tramvaju pretaka Soča

V strogem središču Milana, na Via Dante, je bunker Soške fronte. Ob njem – povsem sproščeno! – klepetata avstro-ogrski in italijanski vojak. Prizor, kakršnega bi si pred stoletjem, ko je med Rombonom in Tržaškim zalivom nastalo devetdeset kilometrov dolgo prizorišče najbrž največjega spopada na gorskem območju v celotni zgodovini človeštva, težko zamislili, je zdaj nekakšna 'pokušina' zgodovine. Poleg vabila Italijanom, naj te kraje obiščejo.

Avstro-ogrski vojak v podobi Bogdana Potokarja, sicer upravljavca Parka miru na Sabotinu, je bil za to priložnost seveda urejen od glave do pet. Uniformo sivozelene barve iz volnene tkanine, vključno s kapo, pumparicami, volnenimi gamašami in gorskimi čevlji sta dopolnjevala planika in ruševčev krivček na kapi. Okoli pasu seveda ni manjkal usnjen pas s sponko, na katerem so nekoč nosili obešeno bočno hladno orožje. Vojak nam je pojasnil, da je takšna uniforma v času Soške fronte služila pripadnikom drugega ljubljanskega polka, enemu od dveh elitnih polkov visokogorskega bojevanja. »Oba polka, prvi je bil tirolski, drugi pa ljubljanski – po domače so ga klicali kar Kranjski Janez –, sta imela na kapi planiko, sta se pa razlikovala po peresu, ki je bilo zapičeno v kapo,« doda Potokar. Pogled se ustavi na odlikovanjih na njegovih psih. »Vsa so originali. To sicer niso izredna odlikovanja, ampak odlikovanja, ki so jih večinoma podeljevali vojakom, ki so preživeli takšne in drugačne ofenzive in bitke. Malo za moralo, malo za hrabrost. Takšnih medalj lahko še zdaj najdete veliko, tiste redkejše so zagotovo spravljene pod steklom,« je povedal.

Namesto streliva filmi in brošure

Vojak, za katerega se zdi, da ga je časovni stroj po nekakšnem čudnem naključju pozabil izpljuniti pred stoletjem, v bunkerju sredi Milana seveda pritegne veliko radovednih pogledov. »Danes sem tu očitno glavna zanimivost. Če povem po pravici, sem tega že vajen. Dobro je, da ljudi zanimam in da vsaj približno vidijo, kako so bili vojaki takrat 'pošlihtani', čeprav to seveda ne daje prave slike z bojišč Soške fronte. Upam, da jih bodo ob obletnicah pomembnih zgodovinskih dogodkov prišli pogled k nam, kjer hranimo veliko ostankov tedanje vojne vihre. Le tako namreč dobiš pravo sliko vsega,« je prepričan sogovornik. Ko beseda nanese na to, koliko ostankov prve svetovne vojne še hranijo na slovenskih tleh, poznavalec zatrdi, da so te številke na nek način zastrašujoče. »Na devetdesetih kilometrih nekdanje Soške fronte vsako leto še vedno najdemo od trinajst do petnajst ton neeksplodiranih granat. Je pa res, da je tovrstnega 'inventarja' veliko manj kot nekoč. Čas je napravil svoje. A ljudje še vedno iščejo ostaline prve svetovne vojne. Zakonodaja je na tem področju danes resda bolj striktna, tako da gre v največji meri za poznavalce, ki dobro vedo, kje naj iščejo. Tako sočasno opravijo dobro delo, saj stvari shranijo in zavarujejo, so pa tudi taki, ki potem najdeno prodajajo na različnih sejmih,« žalostno ugotovi.

Že v naslednjem trenutku dobi zanimivo družbo. Da, sredi Milana se sprehaja še en vojak iz časa Soške fronte, italijanski. Nekoč sovražnika se danes hitro zagovorita in fotografirata z naključnimi obiskovalci, ki jih premamijo filmi o Soški dolini, ki jih vrtijo v bunkerju. Za 'popotnico' mednje razdelijo še brošure o raznovrstni ponudbi ob smaragdni Gregorčičevi muzi.

Da se med tujci prav Italijani najbolj zanimajo za Soško fronto, seveda ni naključje, saj je v spopadih na tej fronti umrlo na tisoče slovenskih in italijanskih vojakov. Po Potokarjevih besedah je bližajoča se stoletnica začetka Soške fronte že letos pomembno povečala obisk na Sabotinu. »Če smo imeli lani okrog 25.000 obiskovalcev, smo jih letos našteli že več kot 40.000. Veliko je organiziranih skupin, ki si želijo ogledati ostanke kavern, tako da se med drugim lahko pohvalimo tudi s približno 2200 organiziranimi skupinami z več kot 6000 gosti.« Podobne so ugotovitve Fundacije Poti miru, kjer v zadnjem času opažajo občutno povečanje obiska zahodnih sosedov. Po navedbah Maše Klavora iz omenjene fundacije so v Kobariškem muzeju, kjer so v zadnjih petih letih v povprečju našteli 50.000 obiskovalcev letno, letos zabeležili kar 30-odstotno rast obiska. Še višji je porast italijanskih gostov, ki je v nekaterih mesecih letošnjega leta dosegel kar 50 odstotkov. Kolovarat je letos obiskalo od 20 do 25 tisoč ljudi, Cerje od 10 do 15 tisoč ljudi, več tisoč ljudi pa je obiskalo tudi Javorco in Log pod Mangartom.

Hemingway je Soško fronto dobro poznal

Nov zagon promociji naše države, vključno s Soško fronto in Soško dolino, utegne pri sosedih prinesti pravkar začeta velika Spiritova oglaševalska akcija, v okviru katere bo ves november po milanskih ulicah krožil zeleni tramvaj s podobami Soče in krajev ob njej. »Dolina Soče? Da, seveda jo poznam,« sta se pomenkovali starejši Italijanki, ki sta prisedli na tramvaj, ki je v poplavi prevoznih sredstev po ulicah Milana že na daleč izstopal. Italijanski novinarji in blogerji, specializirani za področje turizma, so se medtem ukvarjali s povsem drugačnim izzivom: poiskati so namreč morali neznanega človeka v bližini bunkerja na Via Dante. In našli so bolnišnico, kjer se je zdravil Ernest Hemingway! Saj veste, Hemingway se na Soški fronti resda ni boril, jo je pa dobro poznal. »Poznate Kobarid? Poznam, sem odvrnil. Spominjal sem se, da je bilo to belo mestece z zvonikom v dolini. Bilo je čisto mestece in na trgu je bil lep vodnjak,« je v romanu Zbogom orožje med drugim zapisal ameriški novinar in pisatelj. Knjiga je nastala leta 1928, idejo zanjo pa je Hemingway dobil prav v dogodkih na Soški fronti in po bitki pri Kobaridu ... Kakorkoli, ko je bil Hemingway ranjen na reki Piavi, so ga zdravili prav v – Milanu. Od tu do vabila, da si italijanski novinarji in blogerji kraje najhujše vojne vihre Soške fronte, o katerih je pisal tudi slavni pisatelj, ogledajo, je pravzaprav le majhen korak ...

»O prvi svetovni vojni nekaj malega vem. Poleg tega so kraji ob Soči zelo lepi. Tam sem bila že večkrat na dopustu,« je priznala Giulia Riva, ena od blogerk. Na vprašanje, kako dobro Italijani pravzaprav poznajo prvo svetovno vojno in Soško fronto, pa je odgovorila: »Osebno mi je tematika izredno zanimiva, vendar se mi po drugi strani zdi, da Italijani o tem ne vedo prav veliko. Stvari se sicer obračajo na bolje: če so še nekaj let nazaj Italijani o Sloveniji vedeli le, da je to ena od držav, ki meji z našo, je zdaj zanimanja, da bi vikend preživeli v Ljubljani ali v vaši državi, občutno več«.

Najbrž je odveč poudarjati, da se noben uspeh, tudi ko gre za turizem, ne rodi čez noč. Gorazd Skrt, direktor Spiritove pisarne v Milanu in hkrati avtor tokratne predstavitve drobca zgodovine Soške fronte v glavnem mestu Lombardije, priznava, da so o priložnostih za promocijo Slovenije ob stoletnici prve svetovne vojne začeli razmišljati že pred tremi leti. »Tako smo se povezali s turizmom Furlanije Julijske Krajine, skupaj začeli nastopati na sejmih po Italiji in drugod po svetu, predvsem pa smo povezali naše in furlanske turistične ponudnike. Danes že žanjemo rezultate. Poudariti pa moram, da stoletnice prve svetovne vojne ne ponujamo zgolj kot nekega zgodovinskega dogodka, ampak je to okvir, v katerega želimo vpeti ostalo ponudbo v Soški dolini in na Krasu. To so predvsem šport, kultura in kulinarika,« pravi.

Letos že milijon italijanskih nočitev

In kaj Italijane v Sloveniji najbolj zanima? »Največkrat je tako, da Italijani pridejo na Bled, v Kranjsko Goro, Postojnsko jamo ali v Ljubljano. Zanimivo pa je, da so najbolj zadovoljni takrat, ko zavijejo z glavnih cest in se zgubijo v kakšnem gozdu, ob reki, in da je to tisto, kar jih najbolj prepriča in navduši. Italijane, razen prebivalcev dežel Veneto in Furlanije Julijske Krajine, ki nas relativno dobro poznajo, v začetku težko prepričaš, da gredo v Slovenijo. A ko se vrnejo, so nad našo državo navdušeni,« meni Skrt. Verjeli ali ne, do konca letošnjega leta bo Slovenijo obiskalo 440.000 Italijanov, zaradi katerih bodo po navedbah direktorja Spiritove pisarne v Milanu zabeležili okrog milijon prenočitev. »To so brez dvoma gostje iz tujine, ki zasedajo prvo mesto, saj predstavljajo 18 odstotkov vseh tujih gostov v naši državi. So zelo zvesti gostje, ki Slovenijo prepoznavajo kot destinacijo, ki za njihov denarni vložek ponuja zelo dobro kakovost. Kljub krizi prisotnost italijanskih gostov v Sloveniji raste, in sicer za približno štiri odstotke na leto. Predvsem seveda zaradi tega, ker je Slovenija blizu in ker pri nas dobijo vsaj eno zvezdico več kot za isti denar v Italiji ali bližnjih državah,« poudarja.

Zato ni dvoma, da bo predstavitev naše države v Italiji v luči pomembnih zgodovinskih obletnic – sosedje namreč prihodnje leto praznujejo stoletnico svojega vstopa v prvo svetovno vojno, leta 2017 pa bomo obeležili stoletnico bitke pri Kobaridu – še precej. Tudi na slovenskih tleh. Po besedah Maše Klavora iz Fundacije poti miru bodo 21. marca prihodnje leto na Trgu Evrope, skupnem trgu obeh Goric, simbolično odprli Poti miru od Alp do Jadrana. Njihov idejni vodja in koordinator na slovenski strani je prav omenjena fundacija, v projektu pa sodelujejo občine od Bovca do Komna ter italijanske pokrajine Trst, Gorica in Videm.

»Ta pot bo povezala bojišča prve svetovne vojne od Loga pod Mangartom do Trsta, vključevala pa bo tudi druge naravne in kulturne znamenitosti,« pravi Klavorova. Že zdaj med Primorci in Furlanijo Julijsko krajino obstajajo čezmejni turistični paketi, ki ponujajo tudi spoznavanje Soške fronte, še več, v solkanskem hotelu Sabotin in v Ošteriji Žogica najdete celo prave vojaške jedilnike iz tistih časov. Izjemno priložnost tovrstnemu zgodovinskemu turizmu pa bo prihodnje leto ponudil prav Expo v Milanu, ki bo od začetka maja do konca oktobra. »Expo še nikoli ni bil tako blizu Slovenije, zato velja priložnost dobro izkoristiti. Dogodek bo namreč obiskalo kar trinajst milijonov italijanskih gostov ter sedem do osem milijonov tujcev. Slovenija se bo na sejmu predstavila v posebnem paviljonu, v katerega že zdaj vlagamo veliko denarja in truda,« priznava Gorazd Skrt, ki ne skriva, da imajo na tem področju velike načrte.