Tiskane izdaje
Ljubljana − Več kot polovica agencijskih delavcev v Evropski uniji je mlajših od trideset let, se pa povečuje tudi delež starih nad petdeset. Silva spada v skupino, ki v Sloveniji predstavlja okoli deset odstotkov agencijskih delavcev. Čeprav si o zasebnih agencijah za posredovanje dela ni mislila nič dobrega, se je spomladi v eni od njih zaposlila. Mnenja ni spremenila.
Med brskanjem po spletu je naletela na oglas za delo in poslala prošnjo. Še eno v zadnjih treh letih in pol, odkar je po tridesetih letih dela v enem od ljubljanskih podjetij pristala na zavodu za zaposlovanje. To je storila, čeprav so potrebovali strojnega tehnika, sama pa je končala gimnazijo. Kmalu potem so jo povabili na pogovor. Od aprila, ko je podpisala prvo pogodbo za 558 evrov bruto, z dodatki tako prejme minimalno plačo. Pogodbo za določen čas je od takrat podpisala že petkrat. Vsak mesec nova pogodba. O tisti za nedoločen čas lahko samo sanja, pravi Silva. Ime je na njeno željo spremenjeno, imeni agencije, pri kateri je zaposlena, in podjetja, kjer opravlja delo, pa sta izpuščeni. Že po nekaj dneh, ko je na dan delala več kot osem ur, so jo preselili v drugo proizvodno halo. Selitve so nekaj normalnega, nadaljuje. Vse poteka »zelo hladno«. Nihče ne vpraša, kaj te zanima. Postavijo te za stroj, naročijo, kaj je treba narediti, in delaš. Komunikacije tudi med delavci skoraj ni. »Ko zdaj govorim o službi, nikoli ne rečem 'pri meni',« nadaljuje. »Pri tem delu ne moreš biti skoncentriran. Edina misel je, da oddelaš in greš domov. Tja hodiš zaradi plače in potem ves čas gledaš, koliko je ura.«
Bolniške sama še ni izkoristila, kot pravi petdesetletnica; podobno je tudi z okoli osemsto drugimi agencijskimi delavci, ki delo opravljajo pri istem podjetju kot Silva. »Jasno je, da če boš šel na bolniško, ti ne bodo podaljšali pogodbe.«
Silva je ena od okoli 16.000 agencijskih delavcev v Sloveniji. Še leta 2005 jih je bilo po podatkih ministrstva za delo dobrih tri tisoč. Čeprav se je njihovo število v letu, takoj po začetku finančne krize, zmanjšalo, se od leta 2010 povečuje. Da agencijsko delo postaja trend v državah EU, ugotavljajo v fundaciji za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer Eurofund, kar povezujejo s splošnim uveljavljanjem prožnosti na trgu dela. Čeprav večina držav, razen Francije in Velike Britanije, vse do devetdesetih ni dovoljevala zaposlovanja pri zasebnih agencijah, so z evropsko direktivo leta 2008 agencije postale »legitimen posel«, še ugotavljajo v fundaciji. V slovenskih pravnih predpisih se prvič pojavijo leta 1998 po priporočilu iz Bruslja.
Konkurenčni z zniževanjem cene dela
Zadnje zakonske spremembe bodo »ustavile tiste zaposlitvene agencije, ki so bile ustanovljene z namenom zlorabe delavskih pravic«, zatrjujejo na slovenskem ministrstvu za delo. Luka Tičar s katedre za delovno in socialno pravo na ljubljanski pravni fakulteti meni, da to ni dovolj. »Če ne bo hkrati povečanega nadzora in visokih kazni, delodajalci ne bodo spoštovali zakona. Kriza je za marsikoga med njimi postala izgovor za kršenje zakonodaje.«
Konec lanskega leta je bilo v Sloveniji registriranih 215 zasebnih agencij za posredovanje dela, hkrati se predvsem v storitvenem sektorju in predelovalni dejavnosti povečuje število agencijskih delavcev. Tičar je prepričan, da je toliko zasebnih agencij, ki podjetjem ponujajo delavce, anomalija v sistemu. Da se bo prihodnje leto število agencij zmanjšalo na okoli petdeset, pričakujejo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
S spremembo zakona o urejanju trga dela, ki je v veljavi od marca letos, ter pravilnikom za opravljanje agencijske dejavnosti, so pogoje namreč zaostrili. Po novem mora agencija za posredovanje dela za pridobitev dovoljenja ministrstva predložiti bančno garancijo v višini 30.000 evrov, v obdobju zadnjih dveh let ji ne sme biti pravnomočno izrečena globa zaradi kršitve delovnopravnih predpisov, prav tako v zadnjih dveh letih ne sme imeti dolgov do delavcev. Hkrati spremembe zakona k odgovornost zavezujejo uporabnika agencijskega dela, torej podjetje, pri katerem agencijski delavec opravlja delo, in sicer v primeru, ko mu agencija ne nakaže plačila. »Pričakujemo, da bodo na trgu ostale le še tiste agencije, ki se s svojo dejavnostjo nameravajo resno ukvarjati, zato kršitev tako rekoč ne bi več smelo biti,« zatrjuje Peter Pogačar, ki na ministrstvu vodi direktorat za delovna razmerja.
Luka Tičar ne verjame, da bo to dovolj. »Prepričan sem, da država ni sposobna zagotavljati nadzora nad tem, ali vse agencije izpolnjujejo pogoje,« ocenjuje docent s pravne fakultete. »Agencije barantajo. Svojo konkurenčnost ustvarjajo z zniževanjem cene dela svojih delavcev in se ne ozirajo na to, da so po zakonu plače agencijskih delavcev izenačene z drugimi.«
Danes v podjetju A, jutri v podjetju B
Da je treba zaposlitvene agencije sprejemati kot običajna podjetja, ki opravljajo storitev na trgu, pravi Andrej Zorko iz zveze svobodnih sindikatov. »Ideja je, da je delavec pri agenciji zaposlen za nedoločen čas, razlika je zgolj ta, da danes vari v podjetju A, čez mesec dni pa v podjetju B.« Tudi formalnopravni status agencijskega delavca je popolnoma izenačen z zaposlenim. Toda v praksi pogosto ni tako. »Razlike so v izplačilu potnih stroškov, malice in drugih dodatkov,« opozarja sindikalist. Problem je tudi zagotavljanje varnosti pri delu. »Dokler poškodb ni, je vse v redu. Ko pa se ta zgodi, ima agencijski delavec velike težave.« V tem primeru bi moral vložiti tožbo proti obema – agenciji in uporabniku.
Ker ni znano, koliko agencija zaračuna uporabniku za svojo storitev, je problem tudi vrednotenje dela. »Agencijski delavec nikoli ne ve, za koliko pravzaprav dela. Ker cena ni znana, se jo lahko zlorablja. Dogaja se, da je agencijski delavec plačan manj kot primerljiv redno zaposleni pri istemu uporabniku, čeprav ju zakon izenačuje,« opozarja Zorko.
Da so agencijski delavci plačani povprečno od 15 do 20 odstotkov manj kot drugi zaposleni na primerljivih delovnih mestih, je pokazala tudi lani objavljena raziskava, ki so jo opravili v evropskem združenju zasebnih agencij Ciett in sindikalni zvezi Uni Europa. Več kot polovica agencijskih delavcev v Italiji denimo zasluži manj kot 10.000 evrov na leto, zgolj slabih osem odstotkov jih zasluži več kot 15.000. Če agencijski delavci, na primer, na Švedskem opravijo toliko ur dela kot povprečni zaposleni, v Nemčiji delajo več. Vseeno pa sindikalno niso aktivni, v Evropski uniji jih je zgolj en odstotek članov sindikatov.
»Hitro do nove zaposlitve«
Čeprav je odstotek agencijskih delavcev še vedno razmeroma nizek, se hitro zvišuje, ugotavljajo avtorji raziskave. V večini evropskih držav agencijski delavci povprečno predstavljajo okoli tri odstotke vseh zaposlenih. Hkrati se povečuje potreba pri delodajalcih. Če je bilo, na primer, še leta 2000 v Nemčiji med vsemi prostimi delovnimi mesti slabih dvanajst odstotkov takih, ki so iskale agencijskega delavca, jih je bilo čez deset let že skoraj štirideset odstotkov.
V slovenskem združenju zasebnih agencij Zaz ocenjujejo, da je rast povezana tudi s tem, da gre za storitev, ki ustreza željam podjetij na zahtevnejših trgih in tudi delavcem. »Prednost agencij za zaposlovanje je ravno v tem, da iskalcem zaposlitve omogočajo, da hitreje najdejo novo zaposlitev. Hkrati fleksibilnost podjetjem omogoča, da ostajajo konkurenčna na globalnem trgu.«
Pravnik Luka Tičar pa opozarja: »Dejstvo je, da veliko poslovnih subjektov išče različne bolj ali manj zakonite načine, kako si zagotoviti poceni delavca, s čimer znižujejo stroške dela.« V evropskem pravu izposojanje delavcev, kot nadaljuje, sodi v prosti pretok storitev, in ne delavcev. »Lahko bi rekli, da je agencijski delavec zgolj storitev oziroma predmet storitve, kar je vrednostno skladno z Evropsko unijo, kjer je vse zgolj stvar posla.«
Sindikalist Andrej Zorko bi agencijsko delo ukinil, saj bi se po njegovem mnenju vsa ta dela lahko opravila brez posrednikov, a to, pravi, ni več mogoče. »Gre za trend, ki ga je treba upoštevati, za novo obliko dela, s katero se moramo spopasti in jo poskušati čim bolj regulirati. Kolektivna pogodba za agencijske delavce bi zato bila nujna.« Za kakšni dve stoletji bi se vrnili nazaj, če bi agencijsko delo postalo prevladujoča oblika zaposlitve, razmišlja. »Pomenilo bi, da je delavec samo še blago, in da je kapital stoodstotno prevladal nad človečnostjo, izključevanje in tekmovalnost pa postali glavni vrednoti. Toda nismo še tam in upam, da tudi ne bomo.«
Silvijini sodelavki so dan pred pogovorom po telefonu sporočili, da zanjo ni več dela. Lahko sem naslednja, pravi Silva. »Ta strah je nenehno prisoten, a človek se navadi, sploh ko veš, da je druga možnost zavod za zaposlovanje.« Čeprav ne ve več, kaj je bolje. »Morda je vendarle bolje slabše živeti, pa vsaj nisi roba, ki jo prodajajo. Povsem brezvredna bitja smo. Cunje za brisanje po tleh, sredstvo za izrabljanje. Le da je v tem primeru sredstvo človek, kar je žalostno, ker naj sredstva ne bi hodila in razmišljala.«
