Tiskane izdaje
Laško – En teden nas loči do novega šolskega leta, ko bo večina otrok sedela v razredih z več kot 20 učenci. So pa tudi razredi z le petimi otroki, kjer učiteljica poučuje prvi, drugi in tretji razred. Tako je bilo še pred tremi leti na Reki pri Laškem, kjer otroškega živžava ne poslušajo več. Z zaprtjem šole kraj, kjer ni ne trgovine, ne gostilne, še cerkve ne, počasi ugaša. Rešitev morda ponujajo mladi.
Na Reko so nazadnje vpisovali leta 2011, vendar so imeli le štiri vpisane otroke, da bi šola delovala, bi jih moralo biti pet. Otrok v tem šolskem okolišu, ki poleg Reke obsega še štiri manjše vasi, je bilo sicer dovolj, vendar so se starši raje odločili, da jih vpišejo v matično šolo v Laško. »Mislili so, da se bodo tam kaj več naučili. To je neumno. Otroke je treba naučiti delati. Če ima delovne navade, se bo otrok tudi na Reki veliko naučil,« je oster Drago Jančič, sosed zdaj prazne šole.
Kot velevajo pravilniki, šole niso takoj zaprli, ampak je bila eno leto na »čakanju«, če bi se drugo leto morda vendarle vpisalo dovolj otrok. Vendar se to, kljub prigovarjanju tistih, ki so si šolo želeli imeti odprto, ni zgodilo. Veliko je vplivalo tudi to, da v šoli zaradi majhnega števila otrok niso mogli zagotoviti popoldanskega bivanja. Jančič je prepričan, da bi bilo ceneje plačati učiteljico za popoldansko bivanje kot šolske prevoze otrok: »Trije različni avtobusi oziroma kombiji se zdaj vsak dan peljejo skozi vas. Pa otroci tudi v Laškem ne ostajajo dolgo. Saj vidim, da jih vsak dan ob 13. uri pride nekdo iskat na avtobusno postajo. Na kmetijah je vedno nekdo doma.«
Ključni so vrtci
Vodja urada za družbene dejavnosti, gospodarstvo in javne finance pri laški občini Dimitrij Gril je povedal, da je občina vztrajala pri šoli na Reki, dokler so dosegali normativ petih otrok. Občina poudarja pomen podružničnih šol, ima jih kar osem. Precej podružničnih šol so v zadnjih letih obnovili oziroma celo na novo postavili. Gril pa je opozoril, da če šolo še tako lepo obnovijo, starši otrok tja ne vpišejo, če otroci niso prej hodili v vrtec v kraju. »Večina teh šol je zaživela šele, ko smo poleg šole uredili vsaj kakšen oddelek vrtca,« je razložil Gril.
Ravnatelj Osnovne šole Primoža Trubarja Laško Marko Sajko je pritrdil Grilu in povedal, da imajo v dveh podružnicah njihove šole vedno več otrok prav zaradi vrtca: »V Šentrupertu se vpisuje vedno več otrok, pa smo imeli tam precejšnjo težavo, ker so jih vozili ne le v Laško, ampak tudi v Šentjur na drugi strani. Prav tako smo zaradi oddelka vrtca »rešili« podružnico v Rečici, kjer se vpis povečuje, prej pa je bila šola tik pred tem, da doživi usodo Reke.«
Da je očitno vrtec prava rešitev, pa so ugotovili tudi mladi, združeni v društvih Sodelovanje žanje in OL-RE (Olešče-Reka). Svoje ideje nameravajo predstaviti občini, saj si želijo, da bi v prostorih šole uredili ekovrtec ali samopreskrbni vrtec. Do zdaj so imeli okolico šole v najemu, kjer so z evropskimi sredstvi uredili vrtiček in pripravili delavnice o permakulturi in zasajevanju dreves. »Projekt smo končali, bil je zelo uspešen, res pa je, da je bilo več zanimanja ljudi iz drugih krajev, ki so se pripeljali na Reko in sodelovali na delavnicah,« je povedala ena izmed sodelujočih v projektu Marta Slapšak. Kot mamica treh nadobudnežev si želi, da bi šolo vendarle spet oživili, vrtec pa vidi kot dobro priložnost za nov začetek.
Cenejša podružnica
Upanja, da bodo na Reki še imeli šolo, je iz leta v leto manj. Pravilnik o pogojih za ustanavljanje javnih šol določa, da je treba začeti postopek za spremembo statusa šole, ko se število otrok v šolskem okolišu zmanjša na manj kot 14 oziroma pet, če gre za specifično poselitev in za območja z razvojnimi posebnostmi. Na šolskem ministrstvu ob tem poudarjajo, da je končna odločitev o zaprtju šole stvar občine.
Osilnica vztraja pri podružnični šoli, čeprav imajo najmanjšo v Sloveniji. Letos so imeli tri učence. »V novem šolskem letu pa jih bo pet, trije v prvem in dva v tretjem razredu,« je zadovoljen Martin Marinč, ravnatelj matične OŠ Fara. Letos ni bilo dileme, ali šola v Osilnici bo ali ne, saj dosegajo normativ. Je pa nepredvidljivo govoriti o tem, kaj se bo dogajalo v prihodnje, čeprav kaže, da imajo v Osilnici, v domovini Petra Klepca, enega, dva otroka na leto. Tudi če je prebivalstvo v obeh občinah nadpovprečno staro in mladih ni veliko. Ker niti dela ni. »Tu bi potrebovali mlade družine,« pravi Marinč, ki se zaveda, kaj pomeni šola v takšnih krajih: »Šola je življenje. Če šole ne bo, bodo še tisti ljudje, ki vztrajajo v teh krajih, odšli.«
Podobno razmišlja osilniški župan Antun Volf, ki meni, da tako majhne šole ne predstavljajo poseben strošek za občino: »Če šole v Osilnici ne bi bilo, bi morali šest, sedem let stare otroke voziti vsak dan iz Osilnice v 25, tudi 30 kilometrov oddaljeno Faro.«
O vrtcih tudi v Zagorju
Na visoke stroške šolskih prevozov opozarjajo tudi v Zagorju. Otroci začnejo šolo v mestu obiskovati po končanem četrtem razredu, zagorska občina pa po navedbah Blanke Šmit, vodje oddelka za družbene dejavnosti in gospodarstvo, za šolske prevoze vsako leto odšteje 430.000 evrov. »A skrb za mlade je v Zagorju ena od prednostnih nalog,« pojasnjuje. To je občina dokazala tudi z organizacijo vrtčevskih oddelkov na podeželju. Na podružnični šoli Mlinše ostajata dva oddelka vrtca, v Kisovcu, kjer so bili minulo šolsko leto trije, pa bosta letos prav tako dva oddelka. »Vrtci na podeželju pomenijo kontinuiteto, saj večina otrok nadaljuje izobraževanje na podružničnih šolah.«
Tako imajo na zagorskem podeželju kar pet podružničnih šol, ki jih je lani skupaj obiskovalo 217 šolarjev, na nobeni od podružnic pa ni bilo manj kot dvajset otrok. Zagorski župan Matjaž Švagan pravi, da nikoli niso pomislili na zapiranje šol, saj dobro vedo, kaj »učilne zidane« pomenijo za razvoj podeželja, če so zidane dobro. Tako v Zagorju šole intenzivno energijsko obnavljajo z javno-zasebnim partnerstvom in EU. Na nov investicijski cikel bo morala počakati še najstarejša šola na Podkumu, ki jo je občina popolnoma obnovila pred desetletjem.
