Tiskane izdaje
Posebnež med sorodnimi ustanovami tokrat odpira začasno razstavo Italijanska vojska v zgornjem Posočju ob obletnici vstopa Italije v prvo svetovno vojno. O obletnicah, preteklem in nadaljnjem delu smo se pogovarjali z direktorjem Jožetom Šerbcem, ki muzej vodi dobih 20 let.
Četrt stoletja delovanja muzeja se prekriva s 100. obletnico začetka soške fronte. Kako se vaši hiši to pozna?
Zelo. Veliko je tranzita in tudi ciljnih gostov zgodovinskega turizma. Seveda so najbolj tipični del teh gostov obiski šol, tako naših kot Italijanskih in drugih ter posebnih skupin tistih, ki načrtujejo daljše ture. Dejstvo je, da pozitivna plima prihaja bolj od zunaj kakor od znotraj. Če so bili med krizo Italijani tisti, ki smo jih v preteklih petih letih najbolj pogrešali in je bil trend padanja največji, je odstotek povečanega obiska večji le še pri Madžarih, kjer govorimo med 70- in 80 odstotkov večji rasti v primerjavi z lanskim letom. Toda Madžari so znani po tem, da dajo veliko nase, da so še vedno narod bojevnikov in ti spomini na soško fronto so tam še vedno živi.
Bo vaše delo v naslednjih letih drugačno zaradi obletnic?
Logično bodo nekateri dogodki bolj izpostavljeni, toda naša osnovna začrtana pot ostaja ista. Ko smo si izborili mesto osrednje ustanove, ki ohranja in varuje dediščino soške fronte v nacionalnem in tudi širšem prostoru, smo nekako do leta 2003 predstavljali narode, udeležene v Kobariški bitki. Naslednji cikel smo posvetili predstavitvam muzeja navzven, predsem med predsedovanjem EU in s potujočo razstavo. V zadnjih letih delamo lastne občasne razstave po principu, da objavljamo, kar doslej še ni bilo objavljeno.
Kako kaže števec obiskovalcev?
Nekje pri 1,47 milijona obiskovalcev. Milijon in pol bomo verjetno dosegli maja ali v začetku junija. S tem smo še vedno daleč najbolj obiskan muzej v Sloveniji.
Vam to zagotavlja tudi status, da niste javni zavod, s čimer se izogibate centrom moči?
Da. Medalja ima sicer dve plati. Kar 90 odstotkov prihodkov zberemo z vstopnino, kar je nekako v povprečju obrnjen delež ostalih slovenskih muzejev. To nam zagotavlja samostojno od dnevne politike na državni ali občinski ravni. V preteklosti pa so nam očitali, da tržimo vojno. Na srečo so ti časi minili.
Ste ustanova, ki lahko komentira obeleževanje obletnic prve svetovne vojne, ki se jih je Slovenija lotila praktično brez posebnega proračuna. Se to opazi?
Pozornost, ki jo je Slovenija namenjala obletnicam v primerjavi z ostalimi, je relativno nizka. Ustanovili smo nacionalni odbor za obeleževanje, ki je že štirikrat menjal svojo sestavo. Nekaj zaradi politike, ministrov, nekaj zaradi določenih ideoloških predznakov, ki jih je imela prejšnja vlada in lahko tudi zdajšnja. Ko se je začel cikel obletnic, je britanski premier David Cameron rekel, da morajo vsi dijaki javnih šol v Veliki Britaniji na državne stroške na nekdanja bojišča v Francijo in Belgijo, na tamkajšnja pokopališča. Pri nas o čem podobnem ni sledu.
Čeprav je bila soška fronta zelo krvavo bojišče, v svetovnem zgodovinskem spominu ni obče prepoznavna. Bodo obletnice to kaj popravile?
Na zahodu je poznavanje soške fronte še vedno šibko. Ni naključje, da kakšna knjiga nosi naslov Pozabljena fronta. Razlogov je več: če je na zahodnem bojišču padlo 880.000 Angležev, če je umrlo milijon Francozov, če je bilo za Nemce centralno bojišče in glede na vlogo, kako so Italijani postali zavezniki s trgovanjem z ozemlji po principu sakroegoizma, ki se je tudi izkušenim diplomatom včasih gabil, je bila soška fronta potisnjena v ozadje. Za tiste, ki prihajajo sem, pa je veliko odkritje.
Prej ste omenili Madžare in njihov bojevniški duh. Torej za vas ni presenečenje, da so prvi zaprli mejo z bodečo žico?
Zanimivo bo videti, kako bo na to potezo Evropa gledala čez pet ali deset let.
Ko bomo imeli vsi takšne ograje?
Da, če sem lahko malce provokativen. Ne pravim, da ima Orban prav, daleč od tega, ampak ... Kar se danes dogaja, je posledica, kako so se meje začrtale pred sto leti. London je dajal veliko obljub. Govorim o Italiji in Južni Tirolski, delih Slovenije, Hrvaške, Albanije in Grčije. In če govorimo o Siriji in Iraku, od koder prihaja glavni val beguncev, - Britanci so Arabcem za pomoč pri rušenju Otomanskega imperija, ki je segal od Irana pa do Libije in Egipta, obljubljali Damask in Bagdad. Ko je bilo tega konec, so bile obljube pojedene in črte so se zarisale ravno v puščavi. Nato so Francozi vzeli Libanon in Sirijo ter Angleži Basro in Bagdad. To se vleče.
Ali pozabljamo, da je morala tudi soška dolina v begunstvo?
Nič novega. Vojske so tukaj korakale gor in dol zadnjih dva tisoč let. Iz Vidma, Čedada, prek Kobarida, Predela in nasprotno. Odvisno, kdo je bil močnejši. Kar se dogaja v Brežicah, tudi ni nič novega. Brežice so najširša vrata v Slovenijo, zato pa tam najdemo največji grad in utrdbe. Od Rima dalje. Da, pozabljamo, da se je to tudi nam dogajalo. Raztreseni smo bili od Češke do Sardinije.
Kar pa se zdaj dogaja, bo zagotovo močno spremenilo podobo Evrope. Ne govorim v slabšalnem smislu, temveč o tem, da bodo sledile spremembe. Pozabljamo tudi, da so se kulture vedno mešale, migracije so vedno obstajale, vprašanje je bilo le, kako so se ljudje sprejemali in razumeli. Je pa res, da so pričakovanja beguncev popolnoma drugačna od realnosti, ki jih bo tukaj doletela.
