Tiskane izdaje
Muzej prve svetovne vojne v Kobaridu, ki ga je obiskalo že več kot poldrugi milijon ljudi, se je znašel v eminentni družbi francoskega muzeja Historial de la Grande Guerre, nemško-ruskega Berlin-Karlshorst, poljskega Oskar Schindler's Factory in vojaškega muzeja v Dresdnu. Zgodovinarji, antropologi in politični analitiki jih bodo proučevali do leta 2019.
»Vse muzeje moramo obiskati in do podrobnosti proučiti, kako predstavljajo svoja sporočila in razstave, potem bomo postavili svojo razstavo in pokazali, kako kar najbolje predstaviti vse nekdanje vojne konflikte. Naš partner je tudi gledališče, ki bo naredilo predstavo o vojnah in kaj se iz njih naučimo,« je povedala mentorica projekta Unrest Anna Bull, predavateljica na angleški univerzi v Bathu.
Raziskovalci so se pretekli teden za nekaj dni prvič zadržali v Kobaridu. »Zanimalo jih je predvsem, kako se je razvilo protivojno sporočilo muzeja, kako je muzej nastajal, kako je bil zgrajen v času razpadanja Jugoslavije in nastajanja nove države, zanimala sta jih razvoj in dodajanje novih vsebin stalne razstave – od začetne razstave o soški fronti do kasnejšega nastajanja Kobariških sob in načina prezentacije vsebin. Navdušeni so bili nad količino in kakovostjo razstavljenih fotografij, kako jih zbiramo in kje jih pridobimo. Vedno znova smo presenečeni, na koliko načinov je mogoče gledati razstavo muzeja in nad vprašanji, ki se jim ob ogledu odpirajo. Ugotovitve, ki jih bodo raziskovalci natančneje predstavili v nadaljevanju izvajanja projekta, bodo za strokovne sodelavce Kobariškega muzeja dobrodošle za pripravo novih razstav v muzeju,« je pojasnil kustos muzeja Boštjan Lužnik.
Pozabljena vojna
Marianna Deganutti, raziskovalka slovenskega rodu, ki prav tako dela v Bathu, dodaja, da bodo na podlagi kobariške izkušnje primerjali interpretacijo zgodovine, kot jo poznajo Slovenci, Avstrijci in Italijani. »Želim razumeti tudi, kako so ustanovni člani muzeja razumeli položaj in zasnovali muzej, ki danes sprejema toliko obiskovalcev. Stalna razstava je še danes inovativna, muzej pa je vedno zelo aktiven in vedno znova interpretira številne zgodbe,« je dejala. »Kobariškemu muzeju posvečamo posebno pozornost tudi zato, ker ima močno protivojno sporočilo. Tako kakor poudarja osebne zgodbe, se tudi osebno posveti obiskovalcu,« dodaja Bullova.
Kobarid so raziskovalci zapuščali polni vtisov. Stefan Berger z univerze Ruhr je poudaril, da zaključki iz preteklih vojnih poglavij ne morejo biti povsod enaki, ker so konflikti ponekod pustili različne pečate. »V Britaniji ima prva svetovna vojna od vedno posebno mesto. V Nemčiji je pozabljena vojna, ker jo je zasenčila druga svetovna vojna. V Sloveniji je pravzaprav podobno,« je izpostavil.
Berger meni, da se zgodovina ne ponavlja in da se njenih naukov ne moremo vedno prenesti v aktualni čas: »Zgodovina naj spodbuja kritično razmišljanje. Danes se je dovolj spomniti že na to, da so ustanovne generacije Evropske unije presegle vse konflikte, saj je unija držav odgovor na grozljivo prvo polovico 20. stoletja. Kljub temu smo danes priča razmahu skrajne desnice in nacionalnih vrenj.« Zofia Wojcicka s poljske akademije Nauk iz Berlina dopolnjuje, da raziskovanje zgodovine ni pomembno zgolj zato, da bi se iz naših preteklih dejanj nekaj naučili: »Zelo pomembno je, da bolje razumemo, kje smo zdaj, in da bi danes bolje razumeli drug drugega.«
