Tiskane izdaje
Kočevje – »Ankete kažejo, da smo dolga leta zanemarjali podjetnost. Na Kočevskem smo tudi zaradi zgodovinskih vzrokov nesamozavestni in ljudje ne vidijo izhoda. To je zaprti krog,« pravi kočevska podžupanja in direktorica Ljudske univerze Kočevje Lili Štefanič.
Občina Kočevje je po aprilskih podatkih med 211 občinami na tretjem mestu po stopnji brezposelnosti. Ta je zdaj 22,9-odstotna, Slovenija pa ima skorajda enkrat nižjo in je aprila letos znašala 13,3 odstotka. Pred občino Kočevje sta dve pomurski občini: Dobrovnik, kjer imajo 25-odstotno brezposelnost in Lendava, kjer je 23,1-odstotna.
Na kočevskem uradu za delo je bilo junija prijavljenih 1669 brezposelnih. Pregled zadnjega desetletja in več pokaže, da se podatki o kočevski brezposelnosti niso veliko spreminjali v razmerju do slovenskega povprečja; v občini Kočevje je brezposelnost v vsem tem času skorajda enkrat višja.
Državna pomoč ni dovolj
»Toda na Kočevskem ni niti ene ustanove, ki bi govorila o vzrokih, zakaj je brezposelnost tu že toliko časa tako visoka,« pravi Milena Glavač iz Razvojnega centra Kočevje Ribnica. Na uradu za delo zapisujejo statistiko.
»Za območje Upravne enote Kočevje je že več let značilna visoka stopnja brezposelnosti, zato so mu namenjeni tudi različni ukrepi aktivne politike zaposlovanja,« je povedala vodja Urada za delo Grosuplje, Kočevje in Ribnica Anita Kovačik in naštela ukrepe, ki veljajo za vso državo, pa tudi tiste, ki so del posebnega razvojnega programa Pokolpje, namenjenega Kočevski in Beli krajini.
Nezanimanje za delo
Kočevska podžupanja in direktorica Ljudske univerze Kočevje Lili Štefanič pa opozarja, da je več kot polovica oziroma 58,8 odstotka vseh brezposelnih dolgotrajno brezposelnih, med njimi pa je tudi 27,4 odstotka tistih, ki so stari 50 in več let, pa invalidi, ki jih je v celotni strukturi 17,2 odstotka.
»Med preostalimi dolgotrajno brezposelnimi je veliko Romov,« pravi Lili Štefanič. Med njimi – v Kočevju jih je okoli 550 – je kar 90-odstotna brezposelnost. Vendar so ankete, ki so jih leta 2006 in 2007 opravili na Ljudski univerzi Kočevje, pokazale, da bi delali kot avtomehaniki, čeprav nimajo izobrazbe za ta poklic, ali pa bi »sprejeli le delo, za katero bi bili več kot odlično plačani«.
Nezanimanje za delo pa ni razširjeno le med Romi. Na podoben problem je pokazala anketa med ženskami, ki so leta 2005 izgubile delo v Trikonu. Navajale so razloge, zakaj se ne bi več šolale: da za to ni denarja, da niso sposobne in da so stare. »Ankete kažejo, da nam manjka podjetnosti,« pravi Lili Štefanič.
Več pozornosti mladim
Prav zato bi se morali pri brezposelnih usmeriti predvsem na mlade do 26 let, ki se želijo zaposliti, pa tiste, ki iščejo prvo zaposlitev. Poleg dobrih programov, kot so Prvi izziv in Zaposli me, bi država, pravi Štefaničeva, morala oblikovati še druge, kot je, denimo, pripravništvo, več sredstev pa bi morali zagotoviti za ukrepe, kot je Priložnost zame. Sezonsko delo pa bi moralo postati bolj fleksibilno.
Denar, ki je namenjen za motivacijske in podobne delavnice, bi morali preusmeriti v programe usposabljanja, opozarja Štefaničeva: »V strukturi brezposelnih najdemo tudi ekonomske tehnike in trgovce, ki smo jih šolali tu, v Kočevju. To pomeni, da bi te izobraževalne programe morali zamenjati z drugimi.« S poklici, ki so iskani, kot so elektroinštalaterji, natakarji, kuharji, bolničarji, socialni oskrbovalci ...
Težava prebivalcev Kočevske je tudi slaba mobilnost: v Sloveniji na dan v povprečju migrira več kot polovica zaposlenih, na Kočevskem pa 43 odstotkov. »Mi ne vidimo možnosti zaposlovanja v drugem kraju, saj je za nekatere velik podvig že, če gredo v Ljubljano,« pravi Štefaničeva.
Težav, ki so povezane z brezposelnostjo na Kočevskem, je ogromno, dodaja: »A vsega se ne da spremeniti čez noč. Je pa razveseljivo, da se problema podjetnosti začenjamo zavedati in se zadnjih nekaj let več dela z mladimi, tudi z najmlajšimi, ki so še v šolah.«
