Koliko je Murska Sobota invalidom prijazna?

V projekt Zveze delovnih invalidov Slovenije je občina vključena že šesto leto, od leta 2012 ima naziv Občina po meri invalidov, a grajenih ovir je še kar nekaj.

Objavljeno
11. april 2016 22.37
Jože Pojbič
Jože Pojbič

Murska Sobota - Že od leta 2012 ima mestna občina Murska Sobota listino Zveze delovnih invalidov Slovenije, ki jo je razglasila za občino po meri invalidov. Takšen naziv je v zadnjih trinajstih letih dobilo petindvajset slovenskih občin, ki se še posebno trudijo olajšati življenje invalidom. Toda nekateri dvomijo v upravičenost tega naziva za Mursko Soboto.

Tako je Boris Sebenik, invalid na vozičku, ki v Murski Soboti živi zadnjih šest let, v zvezi s tem pisal celo Komisiji za preprečevanje korupcije, saj je prepričan, da si mesto, v katerem invalid na vozičku ne more v prostore občine, upravne enote in v tisti del zdravstvenega doma, kjer so družinski zdravniki, ne more nadeti tako zvenečega naziva. Sam sicer ne pozna projekta Zveze delovnih invalidov Slovenije in je bil zato prepričan, da si je občina ta naziv nadela sama. »A četudi je to projekt, trdim samo eno: Murska Sobota je daleč od mesta, ki bi bilo prijazno invalidom.«


Ali Je res tako, smo najprej vprašali predsednika Medobčinskega društva invalidov Murska Sobota Rudolfa Kuliča. »Zavedati se moramo, da vsega naenkrat ni mogoče narediti. Toda veliko je že bilo narejenega, da je občina sploh lahko pristopila k projektu naše krovne zveze, vsako leto pa se dodatno naredi še kaj. Koliko lahko naredijo vsako leto, je odvisno od denarja, ki je na voljo, toda posluh na občini je ves čas, tako pri prejšnjem županu Antonu Štihcu kot pri sedanjem Aleksandru Jevšku. Doslej so tako uredili javno stranišče za invalide na soboški tržnici, invalidom na vozičkih je bilo prilagojeno veliko robnikov pločnikov in križišč v mestu, v kulturni dvorani je indukcijska zanka za gluhe in naglušne ...Nekatere podrobnosti so mogoče res izvedene slabše, kot bi lahko bile, a vsako leto se zadeve dopolnjujejo. Če ne bi bilo tako, bi naša zveza občini naziv lahko tudi odvzela. Res pa je, da prav javne stavbe zadev še nimajo urejenih: občina nima dvigala in primernega dostopa, tudi upravna enota ne, ampak za sedaj je dogovorjeno, da uradniki ali celo župan, če je to potrebno, pridejo do invalida na dvorišče.«


Načelnik upravne enote Murska Sobota Dominik Šteiner nam je povedal, da so oni samo najemniki v delu stavbe, ki je sicer v lasti občine in da je za zagotavljanje dostopnosti za invalide zadolžen lastnik. Ve pa, da občina pripravlja projekt sanacije celotne občinske stavbe, med katero bodo odpravili tudi grajene ovire za invalide.


Na sami občini pa nam je Rofina Bernjak, ki je zadolžena za to področje, povedala: »Naša občina si je že od leta 2010 začela sistematično prizadevati za izboljšanje položaja invalidov. Napravili smo analizo stanja invalidskega varstva in na podlagi nje prvi Akcijski načrt za neodvisno življenje invalidov v Mestni občini Murska Sobota od 2011 do 2015. Akcijski načrt je vključeval 13 ciljev in eden izmed njih je bil tudi premagovanje grajenih ovir za invalide. To, da ni dostopnosti za invalide v prostorih občine, Upravne enote in Zdravstvenega doma ter tudi Muzeja in drugih državnih institucij je res. Res pa je tudi, da občina ne more vsega narediti naenkrat. Zakonsko določeni rok v skladu z Zakonom o izenačevanju možnosti invalidov za odpravo arhitektonskih ovir v vseh javnih objektih je določen do leta 2025. Naša občina se sedaj pripravlja za sprejem novega Akcijskega programa za invalide od 2016 do 2021, v katerem načrtuje tudi zagotovitev dostopnosti za invalide v navedenih objektih. Projekt »Občina po meri invalidov« je svojevrsten izziv za našo občino in istočasno pobuda za urejanje zadev - stvari, ki oblikujejo socialno okolje za bolj kvalitetno življenje vseh občanov, ne le invalidov, da se krepi skupna odgovornost vseh za skupno življenje, da je uresničevanje projekta istočasno tudi proces osveščanja, v katerem ne odstranjujemo le vidne in fizične ovire, temveč tudi tiste v nas samih v dojemanju realnosti osebnega in skupnega življenja.«