Tiskane izdaje
Imela sem čast spoznati najmanjše Slovence. Velike borce za življenje. Tiste, ki so se komaj rodili in so veliki za dobro dlan, ter druge, ki že nekaj mesecev bivajo na Enoti za intenzivno terapijo in nego novorojencev (EINT) v Porodnišnici Ljubljana in se bližajo magični stopnji, ko jih bodo lahko starši končno odnesli domov.
Te dni je EINT prvi dom za 32 drobižkov. Zanje imajo v ljubljanski porodnišnici le 28 ustrezno opremljenih mest. Oddelek poka po šivih. »Poskušamo se znajti, kakor vemo in znamo, čeprav bi smeli biti takšni oddelki zasedeni le 70-odstotno,« je pojasnjevala dr. Lilijana Kornhauser Cerar, dr. med., vodja EINT in predsednica Društva za pomoč prezgodaj rojenim otrokom, ki nas je vodila med inkubatorji.
»To so naši otroci,« je predstavila vsakega posebej. »Tamle sta izolska dvojčka, nasproti sta tudi dvojčka, bratec in sestrica iz Nove Gorice.« Spoznali smo tudi Marka, Tiborja, Vivi, Evo, Živo, Anžeta in druge, ki so med bivanjem na oddelku že močno zrasli, obiskali pa smo tudi malega Jurčka, ki se je rodil 18 tednov prezgodaj s 570 grami.
Takojšnji sprejem
»V Sloveniji se prezgodaj rodi v povprečju 1400 otrok na leto; večina od tistih najmanjših pride na svet v naši porodnišnici, v katero so njihove mame premeščene iz drugih slovenskih porodnišnic še v času nosečnosti, preden se začne prezgodnji porod,« je povedala Cerarjeva in nadaljevala: »Med nedonošenčke uvrščamo vse novorojenčke, ki se rodijo pred 37. tednom nosečnosti. Takšnih, ki se rodijo prej kot po 32 tednih nosečnosti, je približno 250 na leto. V Sloveniji je preživelo tudi nekaj novorojenčkov, rojenih po samo 22 tednih nosečnosti, kar je tudi v najrazvitejših državah najnižja meja. Najlažja deklica, ki je danes zdrava in se normalno razvija, je ob rojstvu tehtala le 405 gramov. Teh res najmanjših s porodno težo manj kot kilogram, velikih le za dlan, se rodi okrog 60 na leto.«
V tistem trenutku je dr. Kornhauser Cerarjevi zazvonil telefon. »Prosim ... Menda ja ne,« se je z zaskrbljenim glasom odzvala sogovorniku. »V redu. Se bomo takoj pripravili za sprejem.« Pojasnila je, da so klicali iz porodnega bloka, kjer bo rodila nosečnica v 28. tednu nosečnosti. »Plodni mehur je počil in je plodovnica že odtekla. Porodničarji so upali, da bodo porod zadržali, pa ne bo šlo.« Okrog nje so se zbrale sestre in začele so se pogovarjati, kateri od novorojenčkov je že iz najhujšega, da ga bodo lahko prestavile drugam in naredile prostor za novega nedonošenčka. »Bomo preselile tisto deklico,« je Cerarjeva pokazala k enemu od inkubatorjev. »Ampak ona je dvojčica,« je ugovarjala ena od sester. Spet Cerarjeva: »Že, ampak ona je med vsemi najbolj stabilna. Ne bo hudega, če bosta z bratcem ločena nekaj dni. Bojim se, da druge rešitve ni.« Sestrski zbor ni bil najbolj zadovoljen z odločitvijo, zato so se dogovorile, da bodo ponovno preverile vse možnosti preselitev.
Kako je z malimi pikci
Medicinsko osebje se v času, ko otroci bivajo na oddelku, na vsakega posebej naveže. »Zanje se služba ne konča po osmih ali dvanajstih urah, ko odidejo domov. Čeprav imajo svoje otroke in družino, pogosto ne zaspijo mirno, dokler se ne pozanimajo, kako je z malimi pikci, za katere so skrbele čez dan ali noč. Nekatere zato kar preveč zapravijo za telefon, ko se tudi v prostem času nenehno zanimajo, kako poteka njihovo zdravljenje,« je povedala doktorica. Diplomirana medicinska sestra Mojca Klopčover pa je dodala: »Vsakega posebej na neki način posvojimo in si ga zapišemo v srce. Zelo smo veseli, ko se nam še leta po odpustu pridejo pokazat. Nikoli ne bom pozabila male Zoje. Bil je božični večer, ko se je rodila. Zelo slabotna je bila, njeno življenje je viselo na nitki. 'Ne, ne dam je, danes pa ne, ker je božični večer,' sem v sebi kričala in vsi smo se borili zanjo. Danes pa je Zoja krasna zdrava dveletna deklica ...«
Ponosni so, da na EINT preživijo tudi najmanjši, seveda pa tako nezreli nedonošenčki prostor zasedajo po več mesecev. Ponavadi jih starši lahko odnesejo domov približno v času, ko naj bi se rodili po roku, včasih so v bolnišnici tudi dlje. »V tem trenutku skrbimo za nekaj otrok, ki še niso dosegli teže 700 gramov in bo naš oddelek njihov dom še kar nekaj časa, a jim gre zelo dobro. Rekorder je bil pred leti v naši oskrbi skoraj leto dni,« je povedala sogovornica. Za najranljivejše malčke imajo na voljo dve sobi s po šestimi mesti.
Ena od sob je bila s pomočjo ministrstva za zdravje in UKC prenovljena pred nekaj leti, tudi drugo bi morali nujno preurediti. Sicer pa že tla na hodniku, ki vodi do njiju, vlivajo dvom o možnosti zagotavljanja sterilnega okolja, kakršno je za te malčke nujno. »Vidite razliko? Obnovljena soba ima posebne stative, v katerih so vse napeljave, nanje so priključeni inkubatorji in druge aparature za oskrbo kritično bolnega novorojenčka, od respiratorjev, monitorjev za spremljanje delovanja srca, dihanja, krvnega pritiska, nasičenosti krvi s kisikom, na njem so tudi črpalke za dovajanje infuzijskih raztopin in zdravil in še kaj. Vse to je pomembno za strokovno in varno oskrbo tako majhnih otrok. V drugi sobi, kjer so zdaj najmanjši, vsega tega ni. Kot vidite, so aparati natlačeni po policah, ob inkubatorju ni dovolj čistega okolja za vsakega novorojenčka posebej, to pa nam povzroča težave in skrbi, saj bistveno poveča možnost okužb, ki so za tako nezrelega otroka smrtno nevarne,« je pojasnila dr. Lilijana Kornhauser Cerar. »Saj si nenehno razkužujemo roke in brišemo police, a ne moremo fizično ločiti posameznih mest za nedonošenčke, od katerih ima vsak svojo mikrobno floro. Če se bakterije prenašajo med otroki, je nevarno. Zato je na star način urejenih oddelkov vse manj, tudi intenzivni oddelki v novi stavbi Pediatrične klinike so opremljeni le še s stativi.«
Žal je takšna prenova intenzivne sobe zelo draga, je poudarila, in zanjo je treba zbrati kar 160.000 evrov. Cerarjeva: »Že več kot deset let konec leta za vodstvo UKC pripravimo prednostni seznam prenove in nabave aparatov, pravimo mu kar seznam prošenj Božičku. Pa zaradi pomanjkanja denarja niso uslišane. Samo v porodnišnici je še veliko enako perečih težav. Zaradi tega naš oddelek zanesljivo še nekaj let ne bi prišel na vrsto za obnovo.« Zato so v porodnišnici in v Društvu za pomoč prezgodaj rojenim otrokom z veseljem sprejeli pobudo Rotary kluba Ljubljana 25 in RTV Slovenija, da bodo poskusili sredstva zbrati s pomočjo donatorjev.
Med najinim pogovorom so malčki v inkubatorju živahno migali s tako drobnimi nožicami, kot je povprečen človeški palec, brcali s stopalci, ki niso dosti večja od mojega nohta, na vsa usta zehali, a bili so čisto tiho, kakor da bi se zavedali, da se dogaja nekaj pomembnega. »Ali sploh kdaj jokajo?« me je zanimalo, sogovornica pa je odgovorila: »O, pa še kako glasno, razen tistih, ki imajo v sapnik napeljano cevko za dihanje. Če jočejo, jih pomirimo z dudico, damo jim malo raztopine saharoze, sladke kot bonbonček, da malo cmokajo in se pomirijo. Najbolj pa jih seveda sprostijo mamine roke, ko jih skozi odprtine v inkubatorju nežno božajo.«
Nepričakovan dogodek
Rojstvo nedonošenčka je dogodek, ki je večinoma nepričakovan ter pri starših in drugih svojcih povzroči občutek nemoči, strahu, celo obupa, ko vidijo svojega drobnega nebogljenega otroka. Prav ti občutki so ujeli tudi Petro Zupanc, ponosno mamico malega Marka, ki je bil prav na dan našega obiska premeščen k njej v sobo, čez nekaj dni pa ga bodo starši že lahko odpeljali domov. Svojega fantka je pestovala in hranila v sobi na drugi strani hodnika skupaj s še tremi mamami. Doma je iz Škofje Loke in čisto vsak dan se je pripeljala k njemu. »Tako je že ves mesec. Doma sem si izčrpala mleko in mu ga nosila. Mark se je rodil petnajst tednov prezgodaj. Ko sem se zbudila in ga šla pogledat nadstropje nižje, je bilo zelo hudo, saj je bil velik le 32 centimetrov in težak 810 gramov. Doma že imam hčerko Pio, tri leta in pol ima, ki se je rodila donošena.«
Z njo se je strinjala tudi Tihana Stanič, mamica malega Tiborja, ki je pohitel na svet tri mesece in pol pred napovedanim rokom. »Ko se je rodil, je imel le 780 gramov, danes, dva meseca po rojstvu, ima že 2130 gramov in 43 centimetrov. Še kakšne tri, štiri tedne bo na intenzivnem oddelku, ker še vedno potrebuje malo kisika. Se pa zelo lepo uči jesti po dudi. Ker bivam v porodnišničnem apartmaju za mame nedonošenčkov, sem lahko ves čas ob njem. Vsak večer ga pridem nahranit in poljubit za lahko noč. Videti je, da bo zelo živahen fant,« je zdaj že v smehu povedala Tihana, ki tako kot Petra Zupanc za osebje oddelka ni mogla najti besed, ki bi jih dovolj pohvalile.
