Kompromis

Ko to pišemo, nam socialni partnerji, trgovski delodajalci in sindikati, krojijo novo vsebino preživljanja prostih nedelj. Kdor ga je dozdaj izkoristil za pohajkovanje po trgovskih centrih, bo imel po novem letu za to manj priložnosti. Ne ve se še, ali ga bo na »prava pota« – iz svetišč boga Merkurja v naročje družine, v naravo – spravila politična kampanja poslanca Andreja Čuša, ali samoomejevanje znotraj ceha. Ta hip se stavnice nagibajo v korist drugih, torej k manj radikalni opciji.

Ko to berete, pa je pogajalska skupina za kolektivno pogodbo že postavila piko. Če jim je »po desetih dneh kreganja na smrt«, kot je predčasno izletelo trgovskemu sindikalistu Ladiju Rožiču, uspelo uskladiti interese, zdaj čakajo še žegen vsak svojega vrhovnega organa odločanja. Pričakovati je, da ga bodo dobili. Vsaka stran je namreč v pogajanja vstopila z vsaj približno notranje usklajenimi zahtevami z nekaj manevrskega prostora.

Potrošnikom bodo svojo odločitev servirali v četrtek. Bomo z njo zadovoljni?

Razmišljati o tovrstni abstinenci na vrhuncu nakupovalne sezone, po slovenskem popolnem ponotranjenju črnega petka (kaj petka, celega vikenda!) in nakupovalne evforije vse tja do božiča, je sicer rahlo cinično. Ker pa je populacija vsaj občasnih nedeljskih nakupovalcev večja od tiste, ki se temu dosledno izogiba, bi bila večina bolj naklonjena kompromisu kot zakonski prepovedi nedeljskega dela trgovine.

Stopimo še v čevlje zaposlenih. Ob praznikih bodo doma, delovnih nedelj pa bo manj. Če bodo te pošteno plačane, jih bo marsikateri prodajalec oddelal z veseljem, prostovoljno in si popravil družinski proračun.

Trgovci bodo morali pač izračunati, do kje se jim racionalizacija, ki sicer omogoča nižje cene, splača. Če se jim (po novem večja) naložba v nedeljsko delo povrne, čemu bi jih blokirali?