Pri Narodnem svetu koroških Slovencev so se odločili za še eno ofenzivo, v kateri računajo na odločilno pomoč Slovenije. Ta naj takoj na dnevni red odnosov z Avstrijo uvrsti vprašanje pravic slovenske manjšine.
Še kot član avstrijskega parlamenta in pristojnih odborov je lahko Karel Smolle od blizu opazoval, kaj vse je Avstrija po drugi svetovni vojni dosegla za svojo manjšino v Italiji. Kot predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) po odstopu Matevža Grilca bi rad vsaj nekaj od tega pomagal zagotoviti tudi slovenski manjšini na Koroškem. Zakonska podlaga je zanj tudi na Koroškem jasna, sedmi člen avstrijske državne pogodbe uravnava vprašanje dvojezičnih krajevnih napisov, uradnega jezika, šolstva, stodvajseti člen omogoča primerno organizacijo manjšine.
Koroška deželna vlada ni ne pod socialdemokratom Leopoldom Wagnerjem niti pod svobodnjakom - BZÖ-jevcem Jörgom Haiderjem privolila v takšno videnje pravic slovenske manjšine in bo še toliko manj zdaj, ko so Haiderjevi nasledniki na deželnih volitvah prepričljivo slavili. Po drugi strani je zvezni Dunaj vedno vztrajal, da brez uradne Koroške ne more biti rešitve problema, in takšno stališče nakazuje tudi sedanji kancler Werner Faymann. Zato so se pri NSKS odločili za še eno ofenzivo, v kateri računajo na odločilno pomoč Slovenije. Ta naj takoj na dnevni red odnosov z Avstrijo uvrsti vprašanje pravic slovenske manjšine, če rešitve na meddržavni ravni ne bo mogoče doseči, pa naj zahteva posredovanje mednarodnih organizacij, kot so Evropska unija, Ovse ali celo OZN.
Ena od osrednjih postavk takšne strategije pa je enotna organizacija koroških Slovencev, ki bi jo pri Narodnem svetu radi dosegli z volitvami in z njo in s pomočjo slovenske diplomacije potem nastopali na Dunaju enako suvereno, kakor v Rimu nastopajo Južni Tirolci. Če je soditi po polemikah iz prejšnjih let, ko sta nekaj podobnega, kar zdaj pričakujejo od kanclerja Faymanna, predlagala že kanclerja Gusenbauer in Schüssel, potem tudi tokrat ne bo enotnega nastopa. Nekateri v slovenski manjšini so prepričani, da zaostrovanje odnosov med Slovenijo in Avstrijo manjšini ne prinaša nič dobrega. Povojno obdobje je še zlasti po tako imenovanem Ortstafelsturmu z začetka sedemdesetih let, ko so nemški nacionalisti nasilno odstranjevali dvojezične krajevne napise, prineslo hitro asimilacijo Slovencev, njihovo število se je v stoletju zdesetkalo. Predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm in predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk Bernard Sadovnik zato zavračata zaostrovanje, namesto skupne organizacije pa si prizadevata za vključitev SKS v koordinacijski odbor koroških Slovencev ali ustanovitev delovne skupnosti in vsakokratno dogovarjanje o skupnih nastopih.
Slovenija bo spet enkrat v razsodniški vlogi, ki se je je pogosto otepala ali pa jo opravljala za kulisami. Zelo pomembno pri tem bi bilo, da bi bile tokrat vse karte odkrito na mizi in bi vsi iskali učinkovite skupne točke. V času, ko slovenščina na avstrijskem Koroškem hitro izginja kot pogovorni jezik, ko vsako leto umre veliko več Slovencev, kot pa se jih rodi, ko se sicer povečuje vpis v dvojezične osnovne šole, ne pa tudi v srednje, ko Avstrija spreminja šolsko zakonodajo in uvaja brezplačne vrtce, bi se morali v manjšinsko problematiko dobronamerno vključiti vsi politični in strokovni dejavniki.
Morda pa bo manjšince med seboj in Slovenijo z njimi združila sedanja politična opcija, ki vlada v Celovcu in ki odkrito razmišlja o dvojezičnih krajevnih napisih le tam, kjer se več kot četrtina prebivalcev razglaša za Slovence?
Iz sredine tiskane izdaje Dela