Pod rumenim plaščem zadnje afere Bullmastif se prav tako razkriva razširjenost tega pojava. Vsebina zgodbe nakazuje, da lahko politična, upravna in sodna elita pri doseganju svojih ciljev povozijo vsa pravila. Drugo zgodbo je spisalo štirideset zdravnikov iz kliničnega centra, ki so v zasebni kliniki Barsos brez vednosti nadrejenih še nekoliko izčrpavali svoje telo, da so lahko dodatno zaslužili za zdravnika dostojno življenje. Obe aferi, Patria in Bullmastif, odražata stanje korupcije v Sloveniji in splošno prepričanje državljanov, v katerih sferah je najbolj razširjena.
Glede na zadnje raziskave Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij (CRJMMK) na FDV okrog 70 odstotkov vprašanih meni, da je korupcija pri nas precej razširjena. Iz rezultatov je sicer razvidno tudi, da 95 odstotkov vprašanih v zadnjem času ni imelo nikakršnih izkušenj s korupcijo. Razberemo lahko še, da ljudje menijo, da se je stopnja koruptivnih dejanj v primerjavi s prejšnjimi leti povečala. Skoraj tri četrtine jih ugotavlja, da je razširjenost korupcije v primerjavi z obdobjem pred osamosvojitvijo narasla. Večina vprašanih je do svojega prepričanja prišla zaradi poročanja medijev, slabih petnajst odstotkov pa korupcijo pozna iz lastnih izkušenj. Glede na to, da mediji dejansko krojimo zavest državljanov o tej kugi, pred katero ni varna nobena država, niti institucija, je zelo pomembno, da razkrivamo koruptivna dejanja, poslovne, sorodstvene in prijateljske zveze med akterji v različnih zgodbah.
Kje je največ korupcije?
Policija letno obravnava med dvajset in šestdeset prijav korupcije, kar pomeni, ali da se s korupcijo ne zna spopasti ali pa da ni preveč zainteresirana za njeno razkrivanje. Predsednik protikorupcijske komisije Drago Kos meni, da je imela policija v preteklosti dovolj prijav, vendar ji jih ni bilo dovoljeno preiskovati. Upa, da se bo z ustanovitvijo NPU in s specializiranim oddelkom na sodišču slika popravila. Kamenček v kolesju je po njegovem le še tožilstvo.
Raziskava CRJMMK je pokazala, da je približno 55 odstotkov vprašanih prepričanih, da je treba odvetnike, notarje, zdravnike in zdravniške delavce podmazati, da sploh opravijo tisto, za kar so plačani. Precejšnja razlika pa je med dejanskimi izkušnjami, saj je le štiri odstotke vprašanih imelo tovrstne izkušnje z odvetniki, kar trikrat več pa z zdravniškim osebjem. Po mnenju 45 odstotkov anketirancev podkupnine radi sprejemajo inšpektorji inšpekcijskih služb in poslanci, nekoliko manj sodniki, sodni uslužbenci in policisti. S slednjimi je imelo šest odstotkov anketirancev koruptivne izkušnje. Najmanj verjetno bodo podkupnino zahtevali učitelji in profesorji, dokaj dobro so jo odnesli tudi davčni uslužbenci. Kos pravi, da je v osnovi občutek ljudi kar pravi, vendar opozarja, da največji problem v zdravstvu niso zdravniki, ampak sistem javnega naročanja, v katerem izginjajo ogromne količine denarja. K temu lahko dodamo, da je to problem celotne javne uprave, drži pa, da Slovenija, poleg avtocest, največ sredstev nameni za zdravstvo. K večjim porabnikom lahko prištejemo še vojsko.
V odvetniški zbornici so zgroženi nad načinom merjenja, ki meče slabo luč na njihov poklic, ker je »odvetništvo svoboden poklic in odvetniki svoje storitve opravljajo za stranke po njihovem naročilu in za plačilo - bodisi po odvetniški tarifi bodisi po vnaprejšnjem pisnem dogovoru s stranko. Odvetniki torej niso uslužbenci, ki bi bili dolžni za stranko brezplačno kaj storiti.« Edini primer, ko bi lahko govorili o koruptivnosti odvetnikov, bi bil, če bi odvetnik delal za nasprotno stranko, vendar pa zbornica takih primerov ne pozna.
Stara slovenska navada je, da se ob obisku zdravnika obdari z vrečko kave ali bombonjero, kar načeloma ni sporno. O korupciji govorimo, kadar zdravniki sprejemajo ali zahtevajo podkupnine za prednostno obravnavo pacientov pri različnih pregledih, posegih in drugih zdravstvenih storitvah. Podobno velja za vse uradnike v javnem sektorju. Zaposlenim v javni upravi seveda ni lahko, ker je po kodeksu javnih uslužbencev prepovadno dajati prijateljske usluge. Na primer svojemu sorodniku ali sosedu se ne sme delati uslug, zaradi katerih bi bil v neenakem položaju z ostalimi državljani. Kot pravi Kos, prijateljske usluge sodijo v kategorijo zlorab položaja, vendar priznava, da je te zelo težko dokazati. V tem primeru govorimo o tako imenovani mali korupciji, ki pa je ne smemo jemati zlahka. Zgledi namreč vlečejo, in če bodo korektni zdravniki, sodniki ali uradniki videli, da njihovi korumpirani kolegi, brez strahu pred kaznijo, bogatijo, potem se bo korupcija širila po javni upravi.
Odzvali so se tudi v zdravniškem sindikatu Fides: »Slovenska zdravstvena politika in javno mnenje se v precejšnji meri oblikujeta na demagogiji, ki nas želi prepričati, da je zdravstvo tako samoumevno kot zrak, ki ga dihamo. Do takšnih samoumevnosti imamo žal vse prej kot spoštljiv odnos. V zdravstvu številni kot korupcijo nekritično označujejo vse, kar ne omogoča takojšnjega in povsem brezplačnega dostopa do vsega, kar si zamislijo. Anketiranci marsikdaj nezadovoljstvo s sistemom enačijo s korupcijo.« In dodajajo, da se še niso srečali s primerom, da bi zdravnika zalotili pri korupciji.
Nad izsledki so začudeni v zdravniški zbornici, »saj so v popolnem nasprotju z januarsko raziskavo Politbarometer, po kateri je zaupanje v zdravstvo v zadnjih desetih letih relativno stabilno in ni zaznati večjih nihanj. Še več, Slovenci med vsemi inštitucijami najbolj zaupajo osebnemu zdravniku.« Ob primeru rojevanj na domu pa opozarjajo, kaj se lahko zgodi, če zdravstveni sistem ni reguliran. Babice iz tujine sodelujejo pri porodih na domu in jih tudi vodijo, čeprav na ministrstvu za zdravje niso vložile prijave za opravljanje občasnih storitev za delo v Sloveniji. S tem dobro služijo, porodnice z novorojenčkom pa so pogosto izpostavljene nevarnostim, ki se lahko pojavijo ob zapletih.
Primeri, ko farmacevtske družbe pod krinko seminarjev in izobraževanj plačujejo zdravnikom potovanja v eksotične kraje, da bi potem svojim pacientom predpisovali njihova zdravila, že sodijo med hujšo obliko korupcije. Morda celo v sistemsko korupcijo. O tej bi pri nas lahko govorili, ker imamo neurejeno in netransparentno razmerje med javnim in zasebnim zdravstvom. V kalnem ribniku pa se dogajajo številne nepravilnosti, zaradi katerih so na slabšem predvsem državljani oziroma zavarovanci. Ti pogosto ne vedo, katere storitve krije zavarovalnica in katere morajo plačati, ponudniki storitev pa to nevednost, ki je v bistvu nejasnost, izkoriščajo. Nejasen je tudi status zdravnikov, ki so zaposleni v javnih zavodih, vendar hkrati delajo v eni ali več zasebnih ambulantah. Znani so primeri, ko je zdravnik pacientu povedal, da bo v javnem zavodu na poseg čakal več mesecev, v njegovi zasebni ambulanti pa bo na vrsti v nekaj dneh. Seveda za primerno plačilo.
V zdravniški zbornici obsojajo preusmerjanje pacientov v zasebno zdravstvo z namenom zlorabljanja njihove zdravstvene stiske v pridobitne namene. V Fidesu na to gledajo nekoliko drugače: »Korupcija je podana le v primeru, če nekdo v zameno za premoženjsko korist stori nekaj, česar ne bi smel, ali opusti nekaj, kar bi moral storiti. Če nekemu pacientu, ki kriči in hoče neupravičeno preskočiti vrsto, kdo v javni bolnišnici omeni, da lahko pride prej na vrsto v samoplačniški ordinaciji, to samo po sebi še ni korupcija.« Ob tem opozarjajo, da podkupnine dajejo in prejemajo posamezniki, pogoje za korupcijo pa vendarle ustvarjajo neživljenjski in preveč čistunski predpisi, ki pričakujejo več morale, kot je družba zmore.
Kakšno lobiranje?
Zdravstvo je tipičen primer, kako slaba zakonodaja vpliva na stopnjo korupcije oziroma na občutek ljudi, da se tam dogajajo nepravilnosti, vendar tudi zakonodajalci in drugi politiki niso imuni na korupcijo. Poslanci, ministri, strankarski veljaki in drugi vplivni politiki hodijo po zelo tanki črti med zavzemanjem za strankarski politični program in lobiranjem za obče dobre rešitve na eni ter lobiranjem za določene interesne skupine na drugi strani. To lobiranje je lahko v prid neki rešitvi, projektu ali gradnji infrastrukture, lahko pa temu nasprotuje, ker se ne ujema z željami določenih interesnih skupin. Zadnji takšen odmeven primer je projekt gradnje šestega bloka šoštanjske termoelektrarne, kjer se za masko zaskrbljenosti za okoljsko in energetsko prihodnost Slovenije skrivajo finančni apetiti podpornikov in nasprotnikov.
Kos je jasen, tovrstno lobiranje lahko označimo za korupcijo, če je politik za to prejel kakšno nagrado. Kaj takega do zdaj organom pregona še ni uspelo dokazati. V parlamentu pa kroži kar nekaj nepreverjenih govoric, da določeni poslanci za zajeten kupček denarja nudijo svojo »pomoč«. Na primer za vas ali vaše podjetje lahko postavijo poslansko vprašanje predsedniku vlade ali ministrom, lahko vložijo kakšno pobudo ali amandma h kakšnemu zakonu, ki je v parlamentarni proceduri. Po Kosovih besedah imamo takšno stanje, ker pri nas lobiranje ni zakonsko urejeno. Ravno te dni bo predlog zakona o lobiranju romal v parlamentarno proceduro. »Če ga bodo poslanci sprejeli v takšni obliki, se bodo zadeve izboljšale, če pa ga bodo začeli mrcvariti, bo to jasen znak, da si ne želijo zmanjšati korupcije,« je prepričan Kos.
S korupcijo v javni upravi se mora soočiti sleherna družba in oblast. Izkušnje kažejo, da si ta raje zatiska oči, zato je ogrožena stabilnost vseh družbenih sistemov in podsistemov. Poleg tega spodkopava demokratične in ekonomske temelje svobodne trgovine in konkurence. Kot izhaja tudi iz zadnje raziskave CRJMMK, ljudje korupcijo v največji meri povezujejo z javnim sektorjem oziroma javnimi uslužbenci. Sprenevedali bi se, če bi tajili, da korupcije v našem javnem sektorju ni, vendar zaradi različnih razlogov vpleteni niso ustrezno kaznovani. K temu pripomore slaba zakonodaja in njeno izvrševanje, vendar vse krivde ne moremo zvrniti le na zakonodajalce, saj se zatakne že pri definiciji korupcije, ker je zelo kompleksen pojav.
Široko polje korupcije
Konvencija Združenih narodov govori o neposrednem ali posrednem obljubljanju, ponujanju ali dajanju neupravičenih ugodnosti javnemu uslužbencu, da opravi ali zanemari svojo uradno dolžnost in po drugi strani zahteva ali sprejme neupravičene ugodnosti za ta dejanja. Vendar je v današnjem svetu ta definicija verjetno nekoliko preozka. Nekoliko bolj ohlapno definicijo je leta 1999 sprejel Svet Evrope: »Korupcija pomeni zahtevati, ponuditi, dati ali sprejeti, neposredno ali posredno, podkupnino ali kakršnokoli drugo neupravičeno ugodnost oziroma obljubo te, ki izkrivi pravilno izvajanje katerekoli dolžnosti ali obnašanja, ki se zahteva od prejemnika podkupnine, ugodnosti oziroma njene obljube.«
OECD, organizacija, v katero si Slovenija na vso moč trudi vstopiti, opredeljuje korupcijo kot dajanje ali obljubljanje nagrad, daril ali drugih koristi javnim uslužbencem in s tem vplivanje na njihove odločitve, medtem ko jo nevladna organizacija Transparency International, ki se bori proti korupciji, enostavno pojmuje kot zlorabo javnega položaja za pridobitev zasebne koristi. Zanimivo pa je, da slovenski zakon o preprečevanju korupcije predvideva sankcije ne samo za javni sektor, ampak jih razširja tudi v zasebni. Poleg tega slovenska kazenska zakonodaja pozna več oblik korupcije, kot so neupravičeno sprejemanje in dajanje daril, jemanje in dajanje podkupnine, nezakonito posredovanje, ki so zapisane v kazenskem zakoniku.
Koruptivna dejanja je zelo težko odkrivati in sankcionirati, ker je ponavadi v interesu obeh strani (tisti, ki je sprejel, in tisti, ki je dal podkupnino), da molčita. Poleg tega se korupcija praviloma dogaja v tesno povezanih krogih, ki so povrhu vsega ponavadi še precej vplivni. Odkrivanje je zapleteno tudi zato, ker korupcija ni le kazensko-pravna kršitev, ampak temelji na moralnih načelih, v primeru javnih uslužbencev na njihovi poštenosti in nepristranskosti. Poleg tega jo javnost pogosto zamenjuje s podajanjem modrih kuvert. V ta sklop sodijo še goljufija, izsiljevanje, klientelizem, nepotizem ...
Vzroki
Pravega odgovora na vprašanje, kje so vzroki za korupcijo, ni. Nekateri menijo, da je glavni vzrok revščina, vendar je jasno, da se je korupcija razmahnila tudi v razvitih, bogatih državah, kar pomeni, da jo revščina lahko kvečjemu pospeši. Zadevo lahko obrnemo tudi na glavo in rečemo, da je v nerazvitih državah revščina tudi posledica korupcije. Korupcija lahko izvira že iz samega sistema države, posebej če je njen ekonomski in politični položaj slab, kajti v takšnem primeru tudi mehanizmi nadzora in odločanja ponavadi odpovejo.
Iz analiz Transparency International je razvidno, da so nestabilne države, države v razvoju in v tranziciji za korupcijo precej bolj ranljive kot razvite države, ki imajo ponavadi že trdno postavljene mehanizme nadzora in kaznovanja. Med države v tranziciji bi še vedno lahko umestili tudi Slovenijo, čeprav je na lestvico nevladne organizacije (2009) uvrščena na dokaj dobro 27. mesto, pred vse vzhodno in južnoevropske države. Za nami so tudi nekatere članice EU - Španija, Portugalska in Italija, ki zaradi bolj ali manj znanih razlogov zaseda sramotno nizko 63. mesto.
Posledice
Pretiran razmah korupcije lahko povzroči, da domači in tuji podjetniki niso več zainteresirani za investiranje, če morajo že pred začetkom poslovanja plačati podkupnino raznim uradnikom, ti pa od njih v naslednjih letih zahtevajo udeležbo pri dobičku. Na takšen način se stroški investiranja zelo povečajo. Zaradi korupcije se lahko zmanjša tudi kakovost infrastrukture in javnih storitev ter pride do izgube davčnih prihodkov. Ko podkupovanje privede do višjih dohodkov uslužbencev, se lahko zgodi, da bo takšen nepošten način pridobivanja dodatnega dohodka privabil tudi druge sposobne in izobražene ljudi.
Korupcija lahko ogrozi gospodarsko aktivnost države tako, da povsem spremeni prvotno sestavo proračunskih izdatkov. To se zgodi, ko podkupljeni politiki potrošijo več sredstev za nakup stvari, pri katerih je lažje pridobiti večje podkupnine, ki pa seveda javnosti ostanejo skrite. Veliki projekti praviloma prinašajo tudi večje podkupnine, zato se bodo politiki na primer raje odločili za nakup vojaških oklepnikov kot za vlaganje v izobraževanje in razvoj. Za takšne sisteme je značilno, da se velik del proračunskih izdatkov nameni za neproduktivne sektorje, policijo, vojsko in ostale, ki izvajajo nadzor.
Razširjenost korupcije lahko povsem spremeni redistribucijsko vlogo države, ker deluje kot nekakšna spodbuda za izogibanje davkom. Ena od najhujših posledic korupcije je zmanjšanje zasebnih investicij, kar je po nekaterih raziskavah tretjina vseh negativnih učinkov korupcije, kajti to zmanjšanje zavira tudi gospodarsko rast.
Iz priloge Delo Mag