Križnar še vedno v zaporu

Ljubljana − Slovenski aktivist in borec za človekove pravice Tomo Križnar, ki so ga pred dnevi aretirali v Južnem Sudanu, je kljub diplomatskim prizadevanjem za njegovo izpustitev še vedno v zaporu. Uradnih informacij, česa je osumljen, ni, preiskava pa še poteka, so danes pojasnili na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ). Prav tako niso znane okoliščine njegove aretacije, a po neuradnih informacijah ni imel ustreznih dovoljenj za potovanje po območju.

Na MZZ so danes pojasnili, da jih je o Križnarjevi aretaciji 19. maja obvestila njegova žena. Stopili so v stik s slovenskim veleposlaništvom v Kairu, ki je za konzularno zaščito zaprosilo nemško veleposlaništvo. Kot smo že poročali, je nemški diplomat nato obiskal Križnarja in preveril razmere v zaporu. Diplomat si prizadeva dogovoriti za ponoven obisk.

Ministrstvo je glede Križnarjeve aretacije posredovalo dve diplomatski noti. Kot zagotavljajo, so v stalnem stiku z vsemi pristojnimi oblastmi v Južnem Sudanu, s Križnarjevo ženo, z uradom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja in s predstavnikom Slovenije v evropski komisiji v Džubi. Predsednika vlade Mira Cerarja bodo s situacijo verjetno seznanili danes. Ministrstvo v Džubo ni poslalo posebnega odposlanca, ker veliko podrobnosti še ni znanih in niso seznanjeni s postopki, nočejo pa prejudicirati, ali ga bodo morda poslali v prihodnje.

Prihod Toma Križnarja na letališče, ko so ga septembra leta 2006 izpustili iz sudanskega zapora. Foto: Matej Družnik/Delo

Tretjič v zaporu

Leta 2006 je Križnar 45 dni preživel v sudanskem zaporu, tri leta pred tem pa so ga zaprli tudi v Etiopiji. Približno pol ure po tem, ko so ga na podlagi pomilostitve sudanskega predsednika izpustili iz zapora v El Fašerju, z njim pa sta bila takrat pooblaščenec predsednika Janeza Drnovška Hamdija Blekić in odvetnik Mohamed Mahdžub, smo se z njim pogovarjali po telefonu.

Takrat je o zaporu dejal: »Tukaj je bila ves čas veliko hujša paranoja. Tisto v Etiopiji je bil bolj hec, Etiopija ni pričakovala napada Združenih narodov. Manj 'učinkovito' so se vedli do mene, manj so bili sistematični in metodični. Tukaj je bilo zasliševanje obupno, vse so poskušali obrniti proti meni. Normalno je, da vsaka kultura drugače vidi fotografije, ampak tukaj so tudi v nedolžnih podobah videli vse mogoče. O fotografiji, na kateri gol sedim sredi vročega vrelca v Džebel Mari, so trdili, da je pohujšljiva. Nikakor jim nisem mogel dopovedati, da ni bilo nikogar zraven, ki je fotografiral, ampak je to opravil samosprožilec. Trdili so, da me je nekdo videl golega in da je zdaj pohujšan. To je bila že sabotaža za narod. Vsekakor pa bi se posebno zahvalil vsem, ki so skrbeli zame in se trudili za mojo izpustitev.«