Krškopoljec želi spet biti kralj prašičev

V Jugoslaviji so jih pred nasilno kastracijo rešili s skrivanjem, v pripravi projekt za večjo prepoznavnost avtohtone pasme.

Objavljeno
19. januar 2018 08.22
Janoš Zore
Janoš Zore

Krško – Nekdanja skupna država se je leta 1961 odločila, da bo črno-belega krškopoljskega prašiča iztrebila, a pri tem ni bila povsem uspešna. Društvo rejcev te pasme danes šteje 170 kmetov iz vse Slovenije, kljub temu pa veriga od kmeta do kupca le deloma deluje. Njena vzpostavitev je eden od ciljev prijave na razpis evropskega kmetijskega sklada. Nosilna partnerica je krška občina.

»Povezati želimo verigo od rejcev do mize. Upam, da se bo status rejcev s tem izboljšal,« je dejal Franc Ivanšek z Zasapa v brežiški občini, predsednik Društva rejcev krškopoljskih prašičev.

Ker je po dolgih letih prizadevanja država šele decembra lani sprejela rejski program za krškopoljskega prašiča in ker društvo nima dovolj finančnih sredstev, sta vzreja in prodaja izdelkov le delno nadzorovani. V nekaterih klobasah iz krškopoljca so tako tudi mesnine belega prašiča, odkupovalci pritiskajo na rejce, naj znižajo dogovorjene odkupne cene.

Z uspešnim kandidiranjem na razpisu evropskega kmetijskega sklada, ki bo predvidoma objavljen spomladi, bi partnerji projekta – društvo, krška občina, novomeški kmetijsko-gozdarski zavod, sevniška kmečka zadruga in krška Gostilna Kunst – zagotovili kakovostno verigo od rejca do mize in pridobili denar za promocijo pasme, razvijanje novih mesnih in turističnih produktov ter za usposabljanje ponudnikov. Čeprav prašiče skoraj izumrle pasme zdaj vzgaja okoli 170 rejcev, včlanjenih v društvo, in se njihovo število povečuje, je prodaja tega mesa še vedno majhna.

V treh letih podeveterili odkup

V sevniški kmečki zadrugi, kjer krškopoljca tržijo pod lastno blagovno znamko in so na lanskem sejmu Agra za panceto prejeli zlato medaljo, so leta 2015 odkupili 20 črno-belih prašičev, leto kasneje okoli 90, lani pa 176. A ne glede na skokovito rast odkupa pri več desetih rejcih – za potrebe prodaje svežega mesa smo razvili uslužnostno rejo približno 50 prašičev – krškopoljec še vedno predstavlja le pet odstotkov vseh odkupljenih prašičev.

»Izračuna nimamo, vsekakor pa se mora ta številka v petih letih vsaj podvojiti ali potrojiti. Želimo namreč, da ta avtohtona pasma ostane v našem prodajnem prostoru,« je dejala Barbara Mlakar Krajnc, v zadrugi odgovorna za marketing: »Naši kupci so za krškopoljca pripravljeni odšteti več denarja. Gre za izdelke, ki so v povprečju 30 odstotkov dražji od tistih iz belega prašiča. Meso je bolj aromatično, boljšega okusa.«

»Ponudba je zdaj bistveno večja, kot je bila, ko smo začeli prodajati izdelke iz krškopoljca. Takrat smo s kmetijskim zavodom skoraj vsakega pujsa, ki smo ga našli, iskali skupaj. Zdaj nas kmetje že sami kličejo. Tudi prek društva imajo vzpostavljen sistem, tako da vemo, katera kmetija ima tržne presežke,« je dejala Jožica Terner, vodja kmetijstva v sevniški zadrugi, ki bo v okviru projekta odgovorna za povezavo rejcev, odkupa, predelave.

Kastrirali so jih na silo

Sedanja razmeroma majhna reja in prodaja izdelkov iz krškopoljca sta v primerjavi z začetnimi leti slovenske samostojnosti izjemno visoki. Ko se je Franc Ivanšek priženil na kmetijo na Zasap, so imeli v hlevu dva ali tri avtohtone posavske pujse. Z ženo Martino je hlev povečal leta 1994, kmalu so imeli dvajset prašičev.

Desetletje kasneje je bila kmetija Ivanšek ena od petih ustanoviteljic društva in populacija črno-belih drugačnežev se je začela znova povečevati prav zaradi prizadevanja njihove kmetije, je povedala Martina Ivanšek. »V Posavju smo trije rejci, ki imamo vzrejna središča. Glavna reja izhaja od tukaj. Kmetje, ki nato te prašiče pitajo, pa so prisotni po vsej Sloveniji,« je razložil Franc.

Vzrok, da so se oblastniki leta 1961 odločili za poskus izbrisa krškopoljskega prašiča, je bila želja po mesu z manjšim deležem masti, kar je glavna prednost posavskega prašiča, je pojasnila Ivanka Počkar iz Posavskega muzeja Brežice. V ustanovi so raziskali zgodovino avtohtone pasme in pripravili etnološko zbirko: »Po podeželju so pošiljali kastratorje, ki so lovili merjasce. Kmetje so temu nasprotovali in so jih skrivali – tudi v kleteh in gozdovih. Kastratorje so pričakali z vilami. Takšna je bila politika v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja.«