Lahko upaš, moliš, dolgovi rastejo, upniki ne čakajo

Mitja Dodič se že desetletje bori s sinovo boleznijo, z osnovnim preživetjem, brezposelnostjo, a moči mu že pošteno popuščajo, zato kliče na pomoč širšo skupnost.

Tue, 19.01.2016, 10:00
Stopimo skupaj

Dodičevi fantje potrebujejo pomoč širše skupnosti. Ta hip bi jim najbolj prav prišli denarni prispevki za poplačilo dolga, zdravstvenega zavarovanja in za hrano. Če zmorete, lahko sredstva nakažete na transakcijski račun Zveze prijateljev mladine Moste - Polje, Proletarska 1, 1000 Ljubljana, IBAN: SI56 3300 0000 1303 865, BIC: HAABSI22, koda: CHAR, namen: Humanitarna pomoč družini Dodič, sklic: SI00 506. Za dodatne informacije lahko pokličite na telefon ZPM Moste - Polje 01/54 43 043, kjer bodo koordinirali dobrodelno akcijo in vas po potrebi povezali z Mitjem.

Samohranilec Mitja Dodič z dvema sinovoma, 11-letnim Srečkom in dve leti mlajšim Enejem, živi na robu vasi Obrov, na robu Brkinov, in tudi na robu obupa. Če bi sodil le po zunanjosti bivališča, bi človek mislil, da družina nima nobenih težav. A za rožnato fasado se skriva pretresljiva življenjska zgodba.

»Prav zaradi tega ljudje tod okoli mislijo, da nam ni nič hudega, da si ne zaslužimo pomoči, ampak otroka ne moreta jesti zidov. V tej hiši, ki je v večinski lasti moje mame, imam le dve sobi. Eno sem namenil otrokoma, sam pa sem si postlal v dnevnem prostoru. Vse, kar vidite, sem uredil še takrat, ko sem imel zaposlitev, ko sem lahko vzel kredit. Vse to je delo mojih rok. Zidovi, tla, pohištvo sem predelal iz podarjenega ali kupljenega na bolhi ... Včasih se vprašam, kaj je narobe, če je človek priden, če ima smisel za estetiko. Veste, jaz sem sicer kamnosek. Morali bi videti, kakšne spomenike sem izdeloval ... Imel sem dobro službo, tudi dobro plačo. Delal sem po 12 ur na dan, zdaj pa ... tamle sem se lotil kamnitega zidu,« Mitja z glavo namigne proti oknu, ki ima razgled na dvorišče, »ves kamen sem sam izklesal. To mi pomaga, da ne znorim.«

Globoko zavzdihne, z rokami podpre glavo in začne pripovedovati življenjsko zgodbo, ki jo pomembno prežema bolezen starejšega sina Srečka: »Že od rojstva je hudo bolan. Dolgo niso mogli ugotoviti, za kaj gre. Da je nekaj hujšega, sem posumil, ko je bil star eno leto. Že prej je težko dihal, a pediatri so me prepričevali, da ni nič posebnega. Potem je dobil hudo vnetje ušes, sinusov, zato so ga v izolski bolnišnici hospitalizirali. Naredili so kup preiskav, rentgen naj bi pokazal, da ima po pljučih same strdke, pa sploh ni bilo to. Rekli so, da je stanje dramatično, in mu prognozirali le še dve leti življenja. Napotili so ga v Ljubljano, na pediatrično kliniko, voden je bil na vseh oddelkih, a nihče mi ni znal povedati, kaj natančno je s fantom narobe.«

Mitja je ure in ure sedel ob sinu, ki je bil vse šibkejši. Po pol leta vseh mogočih preiskav je le izvedel diagnozo. Srečko naj bi imel pljučno arterijsko hipertenzijo. »Pojma nisem imel, kaj je to. Raziskoval sem po internetu in našel podatek, da so podobne primere že reševali s transplantacijo. Zdravniki so me ozmerjali, če sem znorel, ko sem jih vprašal po tej možnosti. Fant je bil dobesedno priklenjen na jeklenko s kisikom in to se je vleklo do njegovega četrtega leta. Ni napredoval, niti govoril ni. Strašno ... Z interneta sem mu snel sto nadaljevanj Nodija, mu na ušesa nataknil slušalke in po tri ure skupaj jih je nepremično gledal. Tako se je naučil govoriti,« pripoveduje, potem pa se mu obraz nekoliko zjasni. »Danes govori kot 'strgan dohtar', boste videli, ko bo prišel iz šole. Tudi v šoli je kar priden. Trojke, štirice, pa sploh ne odpre nobene knjige. Z mlajšim imam malce več težav, pa tudi še gre,« pove Mitja in prinese pokazat papirje z ocenami.

Transplantacija jeter

Pogovor spet speljeva na Srečka. Kaj je bilo potem? Mitja: »Nisem več vedel, kaj storiti. Po zvezah sem ga odpeljal celo v Italijo, na kliniko v Bergamo. Po preiskavah so potrdili diagnozo ljubljanskih zdravnikov. Začeli so mu dajati zdravila, ki smo jih naročili iz Švice. Otroka se je lotil respiratorni virus. Spet je pristal na kisiku. In v bolnici. Po novih preiskavah so ugotovili, da ima redko kri, za dva centimetra povečano srce, da mu manjka žila, ki od srca dovaja kri v jetra. Rekli so, da se je že rodil z nerazvitim ožiljem v jetrih in da bi bila najboljša rešitev transplantacija. Ker je imel manj kot 30 kilogramov, posega niso mogli narediti v Ljubljani, zato smo spet pristali v Bergamu.«

To je bilo leta 2009. Mitja je bil od vsega skupaj že pošteno izmučen, moč mu je vlivalo dejstvo, da je Srečko neverjeten borec. »Ves čas sem bil ob njem. Ponoči sem spal pri nunah, čez dan pa so me prostovoljci zamenjali le za tri četrt ure. Tekel sem v trgovino, ki je bila kilometer in pol stran od bolnice, si kupil kaj za pod zob in spet pritekel nazaj. A bil sem vesel, da gre otroku na bolje. Pripeljal sem ga domov, imel sem ga v strogi izolaciji, še bratec se mu ni smel približati, da ga ne bi okužil. Strogo sva upoštevala navodila zdravnikov. Še danes mora vsak dan zaužiti za pest različnih zdravil,« Mitja pokaže na škatlo polno tablet, ki na kuhinjski mizi čakajo na Srečka.

Dve leti je Dodičevim šlo kar dobro, Mitji sta pri otrocih pomagala mama in oče, zato je še lahko delal, zaslužil, plačeval kredit in druge stroške. Zdelo se je, da bo fant lahko šel v šolo in da bo življenje družine končno zavilo v normalne tokove. »Že na začetku 2011. pa se nam je začel rušiti svet,« nadaljuje Mitja. »Februarja se je mami zgodila anevrizma. Dva meseca je bila na nevrološki kliniki, potem pa do maja na rehabilitaciji v Soči. Od takrat ima težave s pritiskom. Dva dni po tem, ko sem jo pripeljal domov, nam je umrl oče. Zgrudil se je, peljali so ga v Izolo, a še tisto noč je izdihnil. Junija sem ostal brez službe, ker sem bil zaradi Srečka po štiri, pet mesecev na bolniški, oktobra pa je začel še fant tožiti o bolečinah v trebuhu in bruhati. Spet sva šla v Ljubljano, a so naju hitro poslali domov. Takrat nisem imel več denarja za gorivo. Niti za kruh. Niti evra nismo imeli ... Ko je spet začel bruhati, ga je v bolnico peljala mama. Še tisti dan so me zdravniki poklicali, naj dam soglasje za nujno operacijo. Otroku so odkrili hitrega raka. Burkittov limfom. Zanj naj bi bila kriva zdravila proti zavrnitvi presajenega organa. Jetra so naredila cel kažin v Srečkovem telesu,« pojasni.

Tumor so odstranili, Mitja je v bolnici pet dni neprestano bdel nad sinom: »Niti zajokati ni smel, da ne bi prišlo do poškodbe v možganih. Nisem ga spustil z oči. Mesec in pol je bil v bolnici. Ponoči sem kakšno uro odremal v avtu, potem pa sem se vrnil k bolniški postelji.« Kasneje je Srečka vozil na kemoterapije, ker so se zdravniki bali, da bi se kje skrival še kakšen tumor.

Mitja trka ob mizo, upre oči v strop in pove, da je Srečkovo zdravje zdaj videti dobro. »Če ne bi udarila recesija, če bi lahko kje delal več kot tri mesece in bil za to spodobno plačan, se po vsem, kar smo doživeli, res ne bi mogel pritoževati,« prizna, a kaj ko med skrbjo za bolnega otroka niti opazil ni, kako globoko v dolgove je padel.

Položnice ostajajo

»Prišli so že rubežniki, vzeli so mi avto in še nekaj stvari. Nabralo se mi je za 25.000 evrov dolga. Sprejel sem vsako delo. V Italiji, v Luki Koper ... Včasih sem dobil le toliko denarja, da sem pokril bencin, včasih so mi dali še bone za hrano. Kljub temu mi je uspelo večino dolga vrniti. Napisal sem že nešteto prošenj za službo. Tudi harmoniko sem igral na svatbah. Dobro mi gre. Podedoval sem jo po očetu, ki je bil vaški muzikant. Stara je toliko kot jaz in že vsa pokvarjena. Če bi imel tako, s katero lahko igraš kot ves ansambel, bi spet lahko kaj zaslužil. Veste, ko sem bil mlad, sem bil veseljak,« pripomni in prinese pokazat star inštrument.

A zdaj še za sproti nimajo. Položnice ostajajo, najpomembnejše se mu zdi, da pokrije zdravstveno zavarovanje za oba otroka. »Kaj če se Srečku spet poslabša? Zdravnikov ne zanima, če nimaš denarja. Tudi Eneja redno vozim po razvojnih ambulantah ... Brez avta ne morem. Od šole v Kozini smo oddaljeni 15 kilometrov, od zdravnikov še več, dela tudi ne dobim v bližini. Ko sem delal še v Marmorju, so mi plačevali v dodatni pokojninski steber. Dvignil sem tisti denar in za 1200 evrov kupil starega BMV. Popravljam ga sam. Vem, kaj pri bolnem otroku pomeni varen avto, ampak ta gre ljudem hudo v nos. Zelo rad bi zapustil to okolje, začel na novo. Vzel bi otroka in šel kam, kjer bi imel možnost za službo. Z oblačili me redno zalagajo tisti, ki tudi sami nimajo veliko, 200 litrov kurilnega olja, na primer, mi je pripeljal nekdo iz Maribora, ki ga prej sploh nisem poznal,« poudari.

Prazen hladilnik

Edini denar, ki ga zdaj Mitja dobi, so otroški dodatki. Do lani je bil upravičen do posebnega dodatka za oskrbo Srečka, a  komisija je odločila, da »zaradi izboljšanja otrokovega zdravstvenega stanja« do njega ni več upravičen. Poleg vsega je Srečko še hud alergik. »Zelo moram paziti pri hrani. Na srečo imata zdaj v šoli subvencionirano prehrano, Srečku kuhajo posebej. Peljal ga bom na pediatrično in jih prosil, naj mi naredijo natančen spisek, česa vsega ne sme jesti. Pa saj nimamo dosti izbire, hladilnik je prazen,« pove Mitja in ga odpre. »Enej pa je prav obseden s hrano. Zadnjič so me klicali v šolo, ker jo je menda kradel od sošolcev.«

Medtem na dvorišču ustavi avto. Izstopita Srečko in Enej, ki ju je nona pripeljala iz šole. »Kako je bilo v šoli,« ju vprašam, ko se spoznamo. »Ma, dobro,« začne Srečko. »Je kar težko. Veliko naloge imamo, učiti se je treba, ampak z Enejem kljub vsemu kakšno našpičiva.« Zadnjič sta se med umivanjem zob tako postrigla po glavi, da je moral Mitja mlajšega skoraj do golega obriti.

Rada se igrata z lego kockami, ampak jih imata tako malo, da še hiške ne moreta sestaviti. »Vprašal sem sošolce, ali bi mi kdo dal tiste s superjunaki, jaz pa bi jim prinesel kaj od doma. Niso hoteli. Saj te kocke niso drage. Tri evre. A mi bi morali ponje v Koper, pa nimamo za bencin,« razloži Srečko. »V pevskem zboru pojem, pa ne morem na vse nastope, ker tata varčuje z njim,« nadaljuje. »Je pa dober kuhar. Odlično skuha pašto in fižol. Tudi če skuha navadno jed, jo lepo okrasi, da jo je veselje videti,« pohvali očeta. Mitja k temu doda, da bi »fanta nujno rabila žensko roko. A katera me bo hotela? Veste, pri denarju se vse konča. Lahko upaš, lahko moliš, a dolgovi se kopičijo, upniki pa ne čakajo.«

Prijavi sovražni govor