Tiskane izdaje
Dunaj – Niti petina žensk v Sloveniji partnerjevega nasilja ne prijavi policiji ali kateri drugi organizaciji. To je le eden od skrb vzbujajočih podatkov v poročilu Agencije EU za temeljne pravice (FRA), ki je opravila do zdaj najobsežnejšo raziskavo o nasilju nad ženskami v globalnem merilu.
»Teh podatkov iz raziskave ne moremo in ne smemo prezreti. Kažejo, da je fizično, spolno in psihično nasilje nad ženskami obsežna zloraba človekovih pravic v vseh državah članicah EU, ki ne vpliva le na nekaj žensk, ampak vsak dan vpliva na družbo,« je bil jasen Morten Kjærum, direktor FRA, ob izidu poročila marca 2014.
Raziskovalci so se pogovarjali z 42.000 ženskami iz EU, po 1500 iz vsake države, starimi od 18 do 74 let. Ugotovili so, da jih je kar tretjina doživela fizično in/ali psihično nasilje po 15. letu starosti – kar konkretno pomeni 62 milijonov žensk. Dobri petini ga je povzročil partner. Sedanji ali prejšnji partner je nad 43 odstotki žensk izvajal psihično nasilje, denimo javno poniževanje, prepoved zapuščanja hiše ali zaklepanje, grožnjo z nasiljem. Iz njihovih odgovorov je očitno, da so čustvene in psihične posledice fizičnih in spolnih zlorab dolgotrajne in se globoko zakoreninijo. Petina mladih žensk, starih od 18 do 29 let, je doživelo spletno nadlegovanje, približno enak delež jih je bilo tudi žrtev zalezovanja, kar petina od njih pa je to trpela več kot dve leti.
Med anketiranimi jih je kar 55 odstotkov poročalo o izkušnji določene vrste spolnega nadlegovanja, pri tretjini je bil storilec nadrejeni, sodelavec ali stranka.
Za povečanje kliknite na infografiko.
Zelo različne ravni ozaveščenosti
Nekateri izsledki so za laično javnost zelo presenetljivi. Pri vprašanju, ali so že kdaj doživele fizično in/ali spolno nasilje, je največ žensk odgovorilo pritrdilno na Danskem, Švedskem in Finskem, ki na številnih področjih veljajo za zgledne države z visokimi standardi spoštovanja človekovih pravic. »Raziskava je pokazala, da je nasilje nad ženskami problem v vseh članicah EU. Na stopnjo nasilja v določeni državi vplivajo številni dejavniki, tudi vzorci pitja alkohola in splošna raven nasilnih kaznivih dejanj. Razlike v rezultatih med državami pa lahko izražajo tudi različno ozaveščenost žensk o tem, da je nasilje partnerja ali moža popolnoma nesprejemljivo, in njihovo pripravljenost, da o svojih izkušnjah govorijo,« na prvi pogled nepričakovane podatke pojasnjuje Katya Andrusz iz FRA.
Ob tem ne gre zanemariti niti dejstva, da je v določenih okoljih kulturno sprejemljivo govoriti z drugimi ljudmi, tudi z anketarji, o izkušnjah nasilja, drugod pa se to »ne spodobi« in so žrtve veliko bolj zadržane oziroma manj pripravljene zaupati, kaj se dogaja za štirimi stenami njihovega doma. V družbah z višjo stopnjo enakosti med spoloma je posledično več razkritja informacij, razprave o problematiki pa so bolj odprte.
Andruszeva kot ključne akterje pri ozaveščanju družbe vidi medije. Kjer daje družba jasno sporočilo o absolutni nesprejemljivosti nasilja, bodo žrtve hitreje poiskale pomoč in se zavedale svojih pravic. Mnenja žensk o tem, ali je ta pojav v njihovi državi pogost, je tesno povezan z njihovimi osebnimi izkušnjami, s poznavanjem primerov drugih žensk, ki so bile žrtve, in kampanjami za ozaveščenost.
Na vprašanje, kako pogosto je nasilje nad ženskami v posamezni državi, je s »pogosto« odgovorilo največ Portugalcev, Hrvatov in Britancev. To, da je po drugi strani najmanj Dancev in Fincev, bi se sicer lahko zdelo paradoksalno, vendar je po mnenju analitikov predvsem izraz tega, da je tamkajšnja družba bolj občutljiva do teh ravnanj, da pa na splošno ni vtisa, da bi bila zelo pogosta.
Dve tretjini ne prijavita najhujšega napada
Andruszeva sicer opozarja predvsem na skrb vzbujajoč podatek, da kar dve tretjini žensk v EU nista prijavili najhujšega primera partnerjevega fizičnega in/ali spolnega nasilja policiji ali kateri drugi organizaciji. »Dejstvo, da se dve od treh žensk ne obrnejo na uradne institucije, je jasen pokazatelj, kako je treba ukrepati – da bodo žrtve to prepoznale za smiselno, da bodo prijavile svojo izkušnjo ter jih bodo po tem obravnavali s potrebnim spoštovanjem in občutljivostjo. Nekatere se po pomoč zatečejo v zdravstvene ustanove, socialne službe ali k nevladnim organizacijam. Vsa mreža pa jim mora biti na razpolago, tudi z informacijami, kakšno pomoč sploh lahko dobijo.«
Koliko nasilja nad ženskami pa se pravzaprav zgodi v družini? Iz razlage FRA – zelo veliko. »Nismo uporabljali izraza nasilje v družini. Zato, ker ima ta termin od države do države različne pomene. Ponekod z njim opisujejo le nasilje, ki ga povzroča partner, drugod so v definicijo vključeni tudi drugi sorodniki,« pojasnjuje sogovornica.
Da sploh ne bi postale žrtve
Zakaj se je torej pomembno osredotočiti na nasilje po spolu? »Študije kažejo, da ženske in moški različno doživljajo nasilje. Te razlike so povezane z razmerami, kjer se nasilje dogaja (za ženske v domačem okolju, za moške v javnosti), povzročitelji (pri ženskah so partnerji, pri moških nekdo drug), vrsto nasilja (pri ženskah je pogosto tudi spolno, pri moških je fizično) in njihovimi posledicami. Zato je v razpravah o preprečevanju nasilja in zaščiti žrtev pomembno upoštevati spol tako žrtve kot storilca. Poleg tega morajo moški imeti opazno vlogo pri ukrepih za ozaveščanje in borbo proti nasilju.
Predvsem pa je nujna javna razprava po vsej EU, da nadlegovanje in fizično znašanje nad ženskami ni »moško«, da ni privlačno in da absolutno ni sprejemljivo. To je tudi edini način, da se bomo premaknili od tega, da moramo zaščititi ženske, ki so žrtve, do tega, da bi preprečili, da bi sploh postale žrtve,« je prepričana Katya Andrusz.
