Lekarne je zaradi uporabnikov smiselno ločiti od trgovcev

Ljubljana – Direktorica Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke magistra farmacije in predavateljica farmakologije na Fakulteti za zdravstvo na Jesenicah Andreja Čufar je sodelovala pri pripravi zakona o lekarniški dejavnosti. Zaradi tega zakona je nastal tudi spor v koaliciji.

Zakon o lekarniški dejavnosti so označili za skrpucalo. Je skrpucalo?

S strokovnega vidika, skozi oči farmacevta in lekarnarja, zakon gotovo ni skrpucalo, ker prinaša nekaj sodobnih rešitev v lekarništvu. Omogočal bi, da se zelo pomemben del slovenskega zdravstva razvija skladno s sodobnimi standardi lekarništva po svetu. To pa pomeni, da je farmacija kot stroka čim bolj izkoriščena v zdravstvu ter da deluje v korist pacienta in zdravstvenega sistema v skladu s principom neprekinjene skrbi za bolnika.

V deželah, kjer so liberalizirali dejavnost, sprostili lastništvo in deregulirali mrežo lekarn, so te postale podobne butičnim trgovinam, lastniki pa si prizadevajo predvsem za čim večje dobičke. Magister farmacije, ki se pet let izobražuje o delovanju človekovega telesa ter načinu izdelovanja in preizkušanja zdravil, postane v takih trgovinah lekarnah najboljši pospeševalec prodaje izdelkov, ki velikokrat sploh niso zdravilo.

Na zakon je bilo vloženih veliko dopolnil. V nekaterih delih je menda celo neustaven.

Nisem pravnik in težko ocenjujem, ali je neki zakon z nomotehničnega, pravnega vidika skrpucalo ali ne. V delovni skupni so sodelovale pravnice z ministrstva za zdravje in zakon je prestal presojo zakonodajne vladne službe. Kolikor sem seznanjena, so vse pripombe službe za zakonodajo državnega zbora že upoštevali. Večina dopolnil je sicer redakcijskih, zato zakona ne moremo obravnavati kot strokovnega skrpucala. Že zdavnaj je naš največji pesnik povedal, kako je s tem: da le čevlje sodi naj kopitar.

Prekinitev vertikalnih povezav od proizvajalca zdravil do lekarne pomeni pomemben del zakona. Zakaj je dobro te povezave prekiniti?

Veljavni zakon je star že 24 let in nima te izrecne prepovedi, zato so v preteklosti nekateri večji javni lekarniški zavodi ustanavljali veledrogerije. Da to ni dobro, ugotavljajo v drugih evropskih državah, kjer so lahko opazovali vse posledice takšnih povezav.

Veledrogerijska dejavnost je gospodarska in pridobitna dejavnost. Gre za dejavnost prometa z zdravili na debelo, velika večina subjektov, ki se s tem ukvarjajo, so organizirane kot gospodarske delniške družbe in delujejo po zakonu o gospodarskih družbah. To pomeni, da se lahko veledrogerijske družbe lastniško povezujejo s komerkoli, tudi s farmacevtsko industrijo. V tej verigi manjka le še drobnoprodajni delček, da bi spodbudili tudi prodajo artiklov, ki lastniku prinašajo največji dobiček. To v trgovski dejavnosti deluje, v lekarništvu pa ne, ker lekarne niso le specializirane trgovine, ki le prenašajo blago uporabniku, ampak imamo opraviti s posebnim blagom, to pa je zdravilo. Na tej točki trčimo ob pravice bolnikov. Ti imajo pravico do zdravila, ki mu ga je predpisal zdravnik, dolžnost farmacevta pa je, da ta bolniku zdravilo da.

Sodobni trendi so taki, da farmacevti vse bolj postajajo svetovalci pacientom in uporabo zdravila lahko odsvetujejo, ker bi to lahko škodovalo ali bi ne bi pomenilo nobene koristi za pacienta. Če pogledamo še s tega zornega kota, vidimo, da je farmacevt lahko postavljen v konflikt s strokovnimi načeli, po drugi strani pa je pod pritiskom delodajalca, ki od njega zahteva, da se vede kot prodajalec in pospeševalec prodaje. Številne države, ki imajo visoko razvito lekarniško dejavnost, so prepovedale vertikalne povezave.

Katere?

Nemčija, Italija, Avstrija. Gre za države, ki imajo zdravstvo podobno organizirano, kot je v Sloveniji. Po drugi strani imamo Veliko Britanijo, ki je najbolj znana po vertikalnih povezavah v lekarništvu. Od tam imamo tudi izkušnje, kjer farmacevti povedo, da lastniki nanje pritiskajo, kako je treba prodajati določene izdelke.

Očitek je, da se z »ukinitvijo« dveh pomembnih veledrogeristov (Farmadent, LL Grosist) povečuje vloga drugih dveh grosistov z zdravili in da bodo s tem cene zdravil višje.

V Sloveniji imamo več kot 80 poslovnih subjektov, ki imajo naše dovoljenje za opravljanje prometa z zdravili na debelo. Ta dva imata po naši oceni neupravičeno konkurenčno prednost, ker sta edina, ki imata poleg veledrogerijske dejavnosti v svoji lastniški povezavi še drobnoprodajno mrežo, zato lahko tudi izkoriščata prednosti, ki jih druge veledrogerije nimajo. Če bi bili dosledni, bi tudi druge veledrogrije imele možnost razvijati svojo drobnoprodajno mrežo, da bi poslovale na enak način. A to bi bila z vidika zdravstva slaba rešitev. V Nemčiji zelo dobro vedo, zakaj so se odločili za prekinitev vertikalnih povezav. Ugotovili so, da je najboljša rešitev množica poslovno neodvisnih in nepovezanih izvajalcev lekarniške dejavnosti, ki so med seboj čim bolj enakovredni, da lahko konkurirajo, poleg tega pa še niso v povezavi z industrijo. Njihova osnovna filozofija je, da je treba ohranjati lekarne v relativno razbitem stanju, zato omogočajo povezovanje na horizontalni ravni le do štirih lekarniških enot.