Tiskane izdaje
Pred natanko petdesetimi leti je Veliko Britanijo in takratno Jugoslavijo pretresla žalostna novica. Nekaj čez polnoč je v vasi Lahovče blizu letališča Brnik strmoglavilo potniško letalo »Bristol Britannia« britanske letalske družbe Britania Airways.
Tistega dne, 1. septembra 1966, se je zgodila največja letalska katastrofa na slovenskem ozemlju.
Letalo s 117 britanskimi potniki (110 potnikov in 7 članov posadke) je vzletelo na letališču Luton pri Londonu. Njihova zadnja postaja so bila kvarnerska in istrska letovišča, kamor so bili namenjeni na oddih, a do tja niso nikdar prispeli. Osemindevetdeset potnikov je umrlo; 95 na kraju nesreče, med njimi tudi pilot, mehanik in tri stevardese. Preživelo je 19 ljudi.
Za ranjence šopek nageljnov
Ranjence so nemudoma odpeljali v bolnišnico v Ljubljani in jih tam oskrbeli z vso potrebno pomočjo. Zdravniki so 25 ranjencev operirali in oskrbovali ves dan, medtem pa so po radiu pozivali poslušalce, naj darujejo kri. Zdravnikom so se na pomoč ponudili tudi štirje angleški zdravniki, ki so bili takrat ravno na oddihu v Jugoslaviji.
Mestni svet Ljubljane je razglasil štiriindvajseturno žalovanje in pozval Ljubljančane, naj izobesijo zastave.
Uredništvo Dela je vse preživele potnike obdarovalo s šopki nageljnov in jim hkrati zaželelo, da bi čim prej okrevali ter se zdravi vrnili v domovino.
V bolnišnici jih je obiskal britanski minister za energetiko Richard Marsh, ki je tudi ravno dopustoval v teh krajih – v Umagu, Ljubljani, Bohinju in na Rakitni.
Letališki šofer Miro Žakelj, ki je bil med strmoglavljenjem letala ravno na poti na delo, je dogajanje opisal takole: »Po blatni njivi sem stekel proti gozdu, kjer je gorelo. Mokra zemlja se mi je lepila na čevlje. Nasproti so mi prišle tri ženske. Po rokah in nogah so bile krvave, obleko so imele raztrgano. Imel sem občutek, da še komaj stojijo. Kak streljaj stran pa je gorelo na tleh moško truplo. Angležinje so mi nekaj dopovedovale in krilile z rokami. Govorile so angleško in popolnoma nič jih nisem razumel.«
Pilot ni pravilno naravnal višinomera
Kako se je nesreča zgodila, seveda ni bilo povsem jasno; da so aparature na stolpu normalno delovale, so iz kontrolnega stolpa sporočili še isti dan. Čudno pa je bilo, da je bilo letalo pred pristankom na višini le približno 100 metrov, in ne 200. Iz neznanih vzrokov se je znašlo na neposredni višini okoli 20 metrov in priletelo v gozd, ki je nato skupaj z letalom zagorel.
Čez dober teden dni je bilo neuradno znano, zakaj se je letalo 2,3 kilometra pred pristajalno stezo spustilo tako nizko. Sprva se je ugibalo, da se je pilot v zmoti poskušal spustiti na bližnjo cesto, ki je bila osvetljena z vrsto žarnic, misleč, da je to pristajalna steza. Del krivde so pripisovali tudi legi letališča, češ da je precej nevarna zaradi svoje okolice in zračnih tokov, vsaj za pristajanje velikih letal. A vzrok je bil po vsej verjetnosti to, da pilot letala ni pravilno reguliral svojega višinomera, četudi mu je kontrola leta na letališču sporočila podatke, ki so potrebni za pristanek. Čez dve leti so vzrok za nesrečo tudi uradno potrdili.
Komisija za raziskovanje vzroka nesreče v civilnem letalstvu je pri delu sodelovala tudi z britanskimi predstavniki in se z njimi posvetovala, a Britanci niso bili člani uradne komisije, saj predpisi tega niso dovoljevali. Uradni vzrok za nesrečo je bil tako spisan le v srbohrvaškem jeziku, tujim novinarjem je sporočilo prenesel prevajalec.
Med vestmi in pričevanji ljudi, ki jih je Delo pred petdesetimi leti zabeležilo z vsakodnevnimi poročanjem v časopisu, je bila objavljena tudi zahvala enajstih Britancev, ki so dejali, da »Ljubljančanov ne bomo pozabili«. Pod zahvalo so se podpisali preživeli Mary Lambley, Pat Thorpe, Jill Abbott, Pam Rowcliffe, Margaret Rowcliffe, Len Rowcliffe, Peter Daniels, John in Eileen Brown, Margery Gatford, Michael Gatford, Bernice Lee.
