Tiskane izdaje
Ljubljana – Se mlada dekleta sploh še identificirajo s feminizmom? Kaj je feminizem v času Petdesetih odtenkov sive? Sodobni svet pred drugi spol postavlja toliko različnih vprašanj in mu ponuja toliko različnih vlog.
Danes ženske ne razmišljamo več o svobodi, ampak jo živimo, tudi zaradi tega, ker nam je to omogočila dolgoletna, bojevita in včasih tudi krvava dediščina boja za ženske pravice. A v resnici je realnost še vedno mačistična. Ženske smo za isto delo še vedno plačane manj kot moški. O tem je v svojem zahvalnem govoru na oskarjih govorila tudi igralka Patricia Arquette.
Sheryl Sandberg, ki je drugi najpomembnejši človek v Facebooku, je v svoji knjižni uspešnici Lean In zapisala, da je velikokrat sodelovala na pomembnih poslovnih sestankih, na katerih je bila edina ženska, in ugotovila je tudi, da je v te prostore, v katerih odločajo o najpomembnejših poslih v državi, tako malokrat stopila ženska noga, da tam sploh nimajo ženskih stranišč.
Mizoginija je vse okoli nas. Družabna omrežja so postala pravo anonimno gojišče za šovinizme in za žaljenje žensk.
Ambicioznost ni več moderna
V zahodnem svetu že majhne deklice oblikuje potrošniška, materialistična in tudi hiperseksualna popularna kultura. Sodobni dekliški svet je izumetničen in roza. Igrače postajajo stereotipne še bolj kot v preteklosti, mediji in televizija pa že majhne punčke spodbujajo k temu, da so obsedene s svojim videzom. Visoka moda za otroke že obrača milijone. Angleška feministka Natasha Walter v knjigi Living Dolls (Žive lutke) ugotavlja, da imajo najstnice v Veliki Britaniji povsem nerealna pričakovanja glede svoje kariere, več kot polovica si jih želi, da bi postale manekenke, četrtina razmišlja, da bi bile plesalke ob drogu, vse ostale pa sanjajo o tem, da bodo nekoč žene nogometašev. Ambicioznost ni več v modi. Identiteta številnih mladih deklet temelji le na seksualni privlačnosti in za številne je seksualna samozavest edina, ki obstaja.
Knjiga in film Petdeset odtenkov sive sta zato žal zelo dober odsev realnosti. Je to film, ki govori o seksualnih fantazijah, je to sodobna verzija Pepelke ali pravzaprav govori o tem, da mora ženska storiti vse, kar ji zaukaže moški. Še najbolje je, če je ona devica, on pa bogat. Petdeset odtenkov je bolj slab primer za mlade punce, ki razmišljajo o svoji socialni in spolni vlogi v družbi, saj moški v tej zgodbi vedno dobi tisto, kar hoče. Knjiga le na videz govori o spolnosti oziroma sadomazohizmu, v resnici je to pripoved o šopingu. Gre za infantilno razmišljanje ženske o tem, kaj bi bilo, če bi bila poročena z milijonarjem; kaj vse bi ji lahko kupil. Oziroma kot o filmu pravi kolegica Vesna Milek, ki citira Erico Jong: »Ne moreš biti več poredna punca. Ker si pač zvezana.« Je to res to, kar hoče sodobna ženska?
Kje so nevrotične in zapletene ženske, ki so nekoč bile glavni gibalec literature ali filmov? Film Ni je več, posnet po romanu Gillian Flynn, vzpostavlja povsem novo zvrst junakinje. Amy (v filmu jo igra Rosamund Pike) ni pridna punca in ves čas spreminja svojo vlogo: najprej je uspešna ambiciozna umetnica, potem žena, ki postane žrtev, potem manipulatorka, igralka, ljubica, psihopatka ... Številni kritiki so zapisali, da je to mizogin film, saj naj bi govoril o psihopatski ženski, ki vedno dobi vse, kar si zaželi. Drugi spet pravijo, da gre za feminizem, saj prikazuje žensko, ki vzame stvari v svoje roke, in govori o tem, kako družba kontrolira ženske in jih pripravi do tega, da v življenju igrajo določene vloge. Kot pravi pisateljica, je feminizem zanjo to, da si dovolimo negativne junakinje. »Kar me najbolj frustrira, je ideja, da morajo ženske že po naravi vedno biti dobre in skrbne.«
Le še svoboda do potrošniškega sveta
Kakorkoli. Feminizem, ki je potopljen v popularno kulturo, nima več pravega političnega konteksta. Svoboda drugega spola se danes kaže le kot svoboda do potrošniškega življenja. A vendar se številne mlade feministke praktično sprašujejo, ali si slaba feministka, če imaš rada šoping, ali si slaba feministka, če uporabljaš botoks ali se poslužuješ lepotnih operacij.
Beseda feminizem, pravi škotska pisateljica Janice Galloway, ki je te dni v okviru festivala Fabula gostovala v Ljubljani, pomeni toliko različnih stvari. »Za nekatere je to le politično gibanje, za druge pa pomeni gledati svet skozi ženske oči. Kakšno izbiro imam kot pisateljica?«
Sodobni feminizem, kot menijo moderne teoretičarke, bo moral razširiti svojo perspektivo in svoje interese. Glasno podpirati vse teme v sodobni družbi, ki govorijo o humanizmu in si želijo svet spreminjati na bolje: od ekologije do pravice do istospolnih porok. Tudi solidarnost med ženskami je nekaj, kar izginja kot kraška ponikalnica. Tako imenovani sindrom čebele matice na primer govori o tem, da številne ženske, ki se znajdejo na vodilnih položajih, zelo redko pomagajo drugim ženskam. Še slabše, mnoge jih z veseljem onemogočajo. Stereotipi očitno nimajo spola.
Je moški, ki obožuje ženske, ogrožena vrsta?
Bogokletno bom vrgla v zrak še eno zelo paradoksalno tezo in počakala, da jo kdo razstreli. Svet po mojem mnenju postaja čedalje bolj mizogin tudi zato, ker na neki čuden način izginjajo moškost in vse njegove najboljše lastnosti, od poguma do sprejemanja odgovornosti. Anonimni infantilneži, ki po družabnih omrežjih žalijo ženske, so en tak primer slabičev, ki jim sovraštvo do žensk gladi moške frustracije. So pravi moški, ki obožujejo ženske, že ogrožena vrsta?
Odtenki sive so grozen knjižni ali filmski izdelek tudi zato, ker so popolnoma brez strasti. Brez kemije, fizike in biologije, če hočete. Brez ljubezni do ambicije, do svojega telesa, do romantike. Brez ljubezni med moškim in žensko.
A nekatere stvari so večne. Kot pravi Carrie iz Seksa v mestu: »Res je, da so moški odkrili ogenj, ampak ženske smo bile tiste, ki smo odkrile, kako se igrati z njim.«
