Leto izpraznjenih sedežev in zamujenih priložnosti v Cerkvi

Ljubljana – Zaradi vpletenosti v finančni zlom mariborske nadškofije so bili razrešeni z vseh funkcij, predčasno upokojeni in umaknjeni iz javnosti štirje visoki katoliški kleriki: nadškofi Franc Kramberger, Anton Stres in Marjan Turnšek ter ekonom Mirko Krašovec.

Nobeden od razrešenih nadškofov nima več nobenih posebnih zadolžitev v slovenski Katoliški cerkvi, odločitve o njihovem nadaljnjem delovanju pa so v izključni pristojnosti Svetega sedeža, so nam pojasnili na Slovenski škofovski konferenci. Nadškof Kramberger prebiva v Lenartu, Stres v Franciji, Turnšek v Stični. Nekdanji ekonom Mirko Krašovec umaknjen biva v opatiji Šentpavel na avstrijskem Koroškem. Samo zanj se tudi ve, da mu je bila izrečena kanonična kazen odvzema naziva kanonik z vsemi pripadajočimi dolžnostmi, beneficijami, častmi in insignijami.

RKC kot kapitalist

Informacij, zakaj se z imenovanjem obeh nadškofov tako zapleta, sociolog religije Marko Kerševan nima, a enega od možnih razlogov najdeva v specifični družbeni vlogi Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem. »Slovenija je med bolj sekulariziranimi deželami, nikakor ni trdokatoliška dežela,« pojasnjuje. »Po drugi strani pa je videti, kot da pomemben del vodstva, zgornjega sloja Katoliške cerkve, pa tudi nekateri laiki, še vedno gojijo predstavo, da mora biti cerkveno vodstvo hkrati tudi narodni voditelj, ki se vsaj izreka – če že ne soodloča – o vseh pomembnih nacionalnopolitičnih zadevah.« To je ena od slovenskih specifičnosti, ki ima dolgo zgodovino, hkrati pa precej zapleta imenovanje vsakokratnega cerkvenega vodstva.

Preteklo leto je Kerševan sicer zaznal nekaj več disonantnih tonov med katoliki kot sicer, »a bolj resne, artikulirane, kaj šele organizirane razprave ni bilo. To je na nek način izgubljena priložnost, izgubljena dobra plat vseh težavnih ali kriznih razmer.« Pogrešal je predvsem diskusijo o razlogih, zaradi katerih je cerkveno vodstvo zavozilo. »Preveč je bilo razprave, ali so in zakaj so nespametno ravnali, ko so najeli ta ali oni kredit, premalo pa o tistem temeljnem, to je, ali je za cerkev sploh primerno, da skuša delovati kot kapitalist, ki obrača denar, da bi iz njega naredil nov denar.« Seveda je normalno, dodaja Kerševan, da »cerkev v kapitalistično-tržnem gospodarstvu denarja ne hrani več v nogavici, a pri tem nikakor ni vseeno, ali ji gre le za to, da denar ne propade, da zanj dobi običajne obresti, ali pa se vrže v ofenzivno obračanje denarja«.

Sociologu Sreču Dragošu se je čas takoj po odstavitvi obeh nadškofov kazal kot obetaven: »Katoliška cerkev upravičenih kritik lastnega ravnanja prvič po osamosvojitvi ni zavračala s sklicevanjem, češ da se proti njej vojuje kulturni boj, da se jo potiska v katakombe itn.« A kaj kmalu je zavzela staro obrambno držo, tik pred volitvami pa se je »navezala na znane, desne politične akterje, od katerih si vselej obeta največjo korist. Ničesar se ni naučila«.

Dragoš v Katoliški cerkvi pogreša generacijsko prenovo. »Kje znotraj katoliških klerikov je generacija, ki bo razmišljala drugače od obstoječe uradne kleriške linije?« se retorično sprašuje. Kar zadeva različnost mnenj med samimi kleriki je današnja situacija po njegovem celo slabša od predvojne. »Katerikoli tedanji kleriški časopis odprete, boste v njem naleteli na javna razmišljanja in opredeljevanja najbolj izpostavljenih klerikov do temeljnih usmeritev cerkve, vključno z diskusijo o utemeljenosti ločitve cerkve in države. Kljub takratni zlizanosti s političnimi vrhovi, ki je bila pred drugo svetovno vojno neprimerno hujša od današnje, je bil dialog med različnimi strujami znotraj kleriškega vrha intenzivnejši. Danes dialoga ni, ker ni ljudi, ki bi drugače mislili.«

Apetiti dela politike

Precej drugače je odnose med državo in Katoliško cerkvijo v letu izpraznjenih škofovskih sedežev doživljal tiskovni predstavnik SŠK in od pred kratkim tudi predsednik Komisije pravičnost in mir Tadej Strehovec. Odsotnost obeh nadškofov je po njegovem »v delu politike in družbe okrepila ideje, da bi morala država z zakonodajo poseči v življenje in delovanje verskih skupnosti v Sloveniji«. Daleč največje posledice za življenje Katoliške cerkve bi imel sprejem zakona o davku na nepremične, takoj za njim pa »težnja nekaterih političnih in družbenih skupin, da bi z novim zakonom nadomestili dosedanji zakon o verski svobodi«, ki po Strehovcu »med verskimi skupnostmi uživa visoko stopnjo zaupanja in je v celoti skladen z ustavo in mednarodno primerljiv«.

Na tretjem mestu Strehovec našteva »posamične ekscese kršenja svobode veroizpovedi, kot je bila denimo prepoved svete maše za nerojene otroke«, zatem težnjo po »spremembi delovanja vojaškega vikariata in potvarjanje stališč cerkvenih predstavnikov za politično mobilizacijo določenih družbenih skupin pred zadnjimi državnozborskimi volitvami v delu nekaterih medijev«. Strehovec sam ne ve, ali bi navzočnost dveh novih škofov naštete pojave omilila ali nemara še okrepila, prav gotovo pa je »tudi s simbolnega vidika pomembno,« sklene, »da imamo katoličani aktivna nadškofa v Ljubljani in Mariboru, država in politika pa ustrezne sogovornike«.