Tiskane izdaje
Urednik spletnega magazina Časnik, profesor in politični analitik Aleš Maver v oceni priprav na predsedniške volitve pravi, da je najpomembnejše vprašanje za Boruta Pahorja še vedno, kakšna bo volilna udeležba. Predsedniške volitve po njegovem mnenju še zdaleč niso odločene.
Pred predsedniškimi volitvami se je pojavilo veliko kandidatov in vsem pričakovanjem navkljub postaja vse živahnejše.
Pred petimi leti je bilo manj pestro, ker se je zdel takratni predsednik Danilo Türk še bolj nepremagljiv kot danes Pahor. Opazimo lahko, da se je predsedniška tekma razživela šele v zadnjih tednih, pred tem je kazalo, da iz moke kandidatur ne bo vzhajalo veliko kruha. Omenjeni občutek se temeljito spreminja, saj poleg kandidatov, ki nimajo veliko možnosti, ali tistih, ki izkoriščajo tekmo za samopromocijo, vanjo vstopajo tudi taki, ki lahko premešajo karte.
Ta naval je morda presenetljiv glede na to, da je predsedniška funkcija v Sloveniji reprezentativna. To nasploh sproži vprašanje o smiselnosti neposrednih volitev predsednika republike, ker te zagotavljajo predsedniški funkciji velik prestiž, ki pa ga ni mogoče »unovčiti« v okviru ustavnih omejitev. Zato mi je osebno bližji nemški ali italijanski sistem, kjer predsednika republike izberejo posebni volilni gremiji. A v tem primeru bi se pri nas lahko zgodilo tisto, kar je Ivan Tavčar rekel pred približno sto leti ob vprašanju, ali naj bo Kraljevina SHS monarhija ali republika – po njegovem mnenju bi, če bi se odločili za republiko, s tem pokopali državo, ker bi potrebovali deset let, da bi izvolili prvega predsednika.
SDS in SMC sta dolgo odlašali s predstavitvijo svojega kandidata. Zakaj?
Temeljni vzrok za to se skriva v močni vlogi favorita sedanjega predsednika, ker nihče noče po nepotrebnem porabiti dobrih kandidatov v tekmi, v kateri nimajo realnih možnosti za uspeh.
Pa je Pahor nepremagljiv?
Nepremagljivih ni, kar se je že večkrat potrdilo v zadnjem obdobju na številnih volitvah v Srednji Evropi, tudi v Sloveniji leta 2012. Pahorjev večji problem je, koliko volivcev se bo odpravilo na volitve in njegovo ime obkrožilo v prvem krogu. Če bi bila volilna udeležba stoodstotna ali če bi imeli obvezno volilno udeležbo kot na Cipru, v Belgiji ali Avstraliji, bi Pahor zmagal že v prvo. Ker bo volilna udeležba verjetno precej bliže 50 odstotkom, bodo volivci izzivalcev, ki bodo bolj motivirani, bolj opazni.
Tak scenarij se je zgodil leta 2012, ko je bila volilna udeležba v prvem krogu le 48-odstotna. Takrat je marsikdo menil, da so volitve že odločene in se mu ni zdelo pomembno spet odpraviti na volišče. Leta 2007 je Alojzu Peterletu prav tako škodovala primerjalno nižja volilna udeležba v prvem krogu v nekaterih okrajih, kjer je tradicionalno močna desna sredina.
Če ne greš na volitve v prvem krogu, slabega rezultata favorita ne moreš popraviti z udeležbo v drugem, ker je ta vloga z nizko podporo nepopravljivo načeta in tako izgubi velik del manj opredeljenih volivcev. Veliko ljudi pač rado voli zmagovalca. Ko postane status favorita negotov, takega kandidata volivci lahko zapustijo, kar se je zgodilo Türku, ki je v drugem krogu dobil precej manj glasov kot v prvem.
Da bi bil Pahor po prvem krogu, če v njem ne zmaga, »na varnem«, bo morala njegova prednost pred prvim zasledovalcem po mojem mnenju znašati vsaj deset odstotnih točk. Če bo nižja, je njegova ponovna izvolitev lahko v drugem krogu predsedniških volitev negotova. Leta 2002 je veliki favorit Janez Drnovšek, recimo, zmagal v prvem krogu s prednostjo 14 odstotnih točk, kar je še ravno zadoščalo za končno zmago.
Pahor je v petih letih zgradil podobo nadideološkega predsednika. Tudi na desnem polu lahko slišimo mnenja, da je zanje dober predsednik. Bo to njegova prednost?
Z ocenami o Pahorjevi nadstrankarskosti se v glavnem strinjam, še posebno če ga primerjam z Danilom Türkom, ki ni znal seči čez ideološke meje. Pahor je pri tem precej spretnejši, je pa res, da je pred petimi leti glede na ankete že v prvem krogu dobil kakšnih trideset odstotkov glasov podpornikov SDS, ki so glasovali zanj, ne za kandidata stranke Milana Zvera. Če ne bi bilo tega odliva glasov k Pahorju, bi se ob določenih pogojih Zver lahko uvrstil v drugi krog namesto Pahorja in bi nato enako verjetno izgubil proti Türku.
Kakšen kandidat bi lahko zamajal Pahorja?
Pojavilo se je kar nekaj močnih. Menim, da so tokrat na levem polu veliko bolj kot na desnem zainteresirani, da Pahor ne bi bil ponovno izvoljen. Marjan Šarec in Maja Makovec Brenčič sta kandidata, ki bosta lahko mobilizirala tiste volivce, ki s Pahorjevim nadstrankarskim opravljanjem predsedniške funkcije niso zadovoljni, vendar vsak na svoj način.
Upoštevati pa moramo, da oba kandidata ne moreta računati na tako velik volilni bazen, kot sta ga leta 2007 imela na voljo Mitja Gaspari in Danilo Türk, ko si je levica lahko privoščila, da je v prvem krogu izvedla nekakšne primarne volitve, ki so odločale o tem, kdo se bo uvrstil v drugi krog in s tem postal predsednik republike.
Tega manevrskega prostora zaradi Pahorjeve moči danes ni in bo zato zanimivo spremljati, kdo bo njegov glavni izzivalec na levi sredini. Če bi se glasovi med Šarcem in Makovec Brenčičevo enakovredno razporedili, kot so se med kandidatoma leta 2007, bi se teoretično lahko zgodilo, da oba obtičita v prvem krogu. Relativno pomembno vlogo pri odločitvi lahko odigrajo tisti volivci, ki menijo, da je Pahor s svojim pristopom »onečastil« predsedniško funkcijo in se jim kolca po »psevdomonarhičnem« Türkovem modelu.
Na desnici imamo zanimiv položaj s kandidaturo Ljudmile Novak in omahovanjem SDS.
Zamuda SDS [pogovor smo opravili preden je bila znana odločitev SDS, ki kandidira Romano Tomc] izhaja iz splošne zadrege, kaj storiti. Kot je večini levice v interesu, da Pahor ne bi bil predsednik, bi si desnica seveda želela, da bi končno dobila predsednika, ki ga še nikoli ni imela. A realistična ocena je, da če desnici doslej ni uspelo zbrati 51 odstotkov glasov, verjetno letos ne bo tisto leto, ko bi se jim lahko uresničila velika želja. Tako je drugi pomembni cilj desnice ali vsaj SDS doseči to, da na Pahorjevo mesto ne pride kdo, ki bi bil bolj podoben Danilu Türku.
To temeljno zagato SDS spretno izkorišča NSi. Verjetno bo zadeva koristna za promocijo stranke, ni pa ta pot brez tveganj. Če ostane pri tem, da bo Novakova zgolj kandidatka svoje stranke, in je, kar se sicer zdi podobno znanstveni fantastiki, ne podpre SDS, s katero sta doslej vedno imeli skupnega kandidata, se bodo predsedniške volitve spremenile tudi v referendum o politični usmeritvi NSi. Tako bomo lahko prvič preverili, kolikšen je dejanski doseg politike odpiranja NSi proti sredini. Tu lahko igra določeno vlogo tudi Angelca Likovič, če bi posegla v bazen izrazito katoliških volivcev (v političnem smislu), ki so sicer majhen segment volilnega telesa, a segment, ki je bil za NSi doslej vedno pomemben.
Torej na desni dve stranki tekmujeta za prestiž?
Menim, da gre bolj za javno dojemanje kot za dejansko stanje, ker gre še vedno za boj neenakovrednih tekmecev. NSi je izbrala strategijo odpiranja proti sredini, dejansko pa se je odpovedala možnosti odvzemanja glasov SDS. Z vsakim njenim korakom proti sredini in levici je SDS trdnejša na desnici. Zato menim, da dvoboj NSi in SDS še dolgo ne bo odprt.
SDS se zelo trudi in utrjuje svojo bazo.
Na drugi strani pa se NSi ne trudi preveč, da bi te volivce pridobila, jih prej odbija. Ko je bila NSi ustanovljena, je bila desno od SDS, v zadnjih letih so se pozicije zamenjale, a možnosti prodora krščanskih demokratov proti sredini so po moji oceni omejene, na desnico pa ne more. NSi se je s tem znašla v precej zapletenem položaju, zato vidim malo možnosti, da bi Ljudmila Novak dobila višjo podporo kot kandidat SDS, četudi zanjo ne bo kandidiral najmočnejši adut.
Predsedniške volitve se zdijo kot priprava na parlamentarne.
Ker je aktualni predsednik velik favorit, strankarski boj ni povsem odkrit, saj si manjše politične stranke v teh pogojih lahko več upajo, saj tvegajo manj kot velike. NSi lahko v predsedniški tekmi le pridobi, razen če bi bil končni rezultat za Ljudmilo Novak res slab. Obstaja še teoretični scenarij, v katerem Pahor lahko izpade že v prvem krogu, a gre bolj za igro številk kot za realno možnost.
Kateri scenarij?
Če bi za SDS kandidiral Janez Janša, na drugi strani pa bi imeli močnega levega kandidata, ki bi onemogočil odliv levih glasov k Pahorju. A to se gotovo ne bo zgodilo. Glavno vprašanje za Pahorja je še vedno, kakšna bo volilna udeležba. Nižja ko bo, niže bodo kotirale njegove delnice. Kot rečeno, ga v drugem krogu lahko ogrozi tudi nizka prednost iz prvega. V drugo bi mu bilo hkrati veliko lažje, če bi se pomeril s kandidatom ali kandidatko desne sredine.
