Lilijana Burcar: »Bliža se popolna razprodaja javnih univerz«

Ljubljana – Privatizacija javnih univerz, ki so zaradi zmanjšanja sredstev prisiljene odpreti vrata zasebnim interesom, traja že desetletje in pol. Gre za politični projekt, ki se bo nadaljeval ne glede na to, da se je spremenila oblast, pojasnjuje dr. Lilijana Burcar, profesorica s filozofske fakultete.

Kaj najbolj otežuje kakovostno delo v visokem šolstvu pri nas?

Ne gre za tematiko, ki eksplicitno zadeva šolstvo v Sloveniji, ampak za globalno sliko. Zdaj se visoko šolstvo ukvarja predvsem s privatizacijo in komercializacijo; gre za namerno strukturno krčenje javnega šolstva v prid ustanavljanja zasebnega sektorja, ki se financira s sredstvi, ki bi sicer pripadala javnemu šolstvu. Dogajajo se zelo obsežne strukturne spremembe, ki vodijo v uničenje javnega šolstva na račun bogatenja zasebnega sektorja.

Z zasebnim sektorjem nimate v mislih zgolj zasebnih fakultet, temveč predvsem podjetij?

Gre za dva sinergična procesa privatizacije. Praksa v tujini kaže, da se ustanavljajo na videz razpršene zasebne visokošolske ustanove, ki se prej ali slej povežejo v tako imenovane truste. Ti pa se kmalu odprejo tudi večjim korporacijskim akterjem.

Drugi proces, ki se dogaja, je odpiranje okrnjenega javnega šolstva zasebnemu sektorju. S krčenjem sredstev za javne univerze – njihov proračun se je pred zadnjimi večjimi sistemskimi rezi zniževal od dva do tri odstotke na leto – so se ustvarjale umetne minikrize, ki so univerze silile, da ta izpad nadomeščajo z izvajanjem komercialnih projektov. Programe, delovno silo in raziskovalno infrastrukturo dajejo na voljo zasebnim interesom. Tako pridejo na univerze korporacije, ki z na videz velikimi, v resnici pa za njih minimalnimi donacijami prenašajo stroške na izobraževalno institucijo. Ne plačujejo niti stroškov delovne sile, kajti to delo brezplačno prevzamejo akademiki in študenti. Ta zasebna podjetja si pri projektih tudi v celoti prisvojijo rezultate raziskovalnega dela, ki je bil izdatno še vedno podprt z javnimi sredstvi.

So javne univerze torej že komercialne ustanove?

Prva stopnja komercializacije je bila uvedena, ko so univerze prilagodile svoje projekte interesom industrije. Ne gre več za razvijanje širokega, sistematičnega raziskovalnega znanja, ki bi bilo vseobsežno, ampak za izrazito ozko usmerjene projekte, ki zadovoljujejo komercialne potrebe. Zato so se morale univerze notranje prestrukturirati tudi v smislu, kakšno »znanje« se predava študentom. Zdaj prihajamo v drugo fazo komercializacije – govorimo o popolni razprodaji javne univerze –, ko se bo od izobraževalnih institucij zahtevalo, da postanejo tržni subjekti. V naslednjem koraku bodo univerze, denimo, patentirale učne programe, ki si jih bodo med seboj prodajale. Zaradi drastično znižanih sredstev bodo služile tudi z uvajanjem dodatnih komercialnih programov – filozofska fakulteta na primer z jezikovnimi tečaji za neštudente.

Kako to že ali pa še bo vplivalo na kakovost izobraževanja in raziskovanja?

Univerze so bile zaradi pomanjkanja sredstev prisiljene uvesti korporativni menedžerski način obravnave delovne sile. Zvišuje se obremenjenost profesorjev z nadurami, hkrati se število študentov v skupinah povečuje tudi od dva- do trikrat. To onemogoča delo. Zaradi mehkega odpuščanja in nezaposlovanja novih ljudi se njihovi predmeti prenašajo na druge ne glede na to, ali so strokovnjaki za to področje ali ne.

Zaradi teh dodatnih obremenitev zmanjkuje časa za sistematizirano raziskovalno delo, zaradi česar se fakultete znajdejo v začaranem krogu. Če ne morete temeljito in vsebinsko raziskovati, se bo zelo verjetno poznalo na kakovosti pouka v dveh, treh letih. Spodbuja se le aplikativno raziskovalno delo, ki je povezano z ozkimi interesi zasebnih podjetij, iz česar sledi sprevržena sintagma odvečnosti med drugim humanistike. Ustvarja se umetna segregacija znotraj univerz v smislu, kaj naj se preferira.

Prednost imajo tista študijska področja, ki so tržno zanimiva.

Ki so narejena kot tržno zanimiva.

Razumete predvsem v tem kontekstu zmanjševanje vpisnih mest na družboslovnih in humanističnih smereh?

Ne samo to. Gre tudi za ustvarjanje javne podobe, da družboslovje in humanistika nista potrebni, v resnici pa se dogajajo navidezno paradoksalni procesi – na javnih univerzah omejujejo število vpisnih mest, hkrati pa se odpirajo zasebne fakultete, ki poučujejo izključno družboslovne in humanistične programe. Dogaja se prisiljen prehod študentov iz javnega sektorja v zasebnega. To se je dogajalo že v času ministra Jureta Zupana, ko je bil prav tako sprejet odlok o zmanjšanju vpisnih mest na javnih fakultetah.

Rekli ste, da se zasebni zavodi financirajo s sredstvi, ki bi sicer pripadala javnim. A vendarle so zasebnim visokošolskim zavodom namenjeni le štirje odstotki javnih sredstev.

Vsako leto je namenjeno deset milijonov, kar je zelo veliko število. Treba je pogledati tudi, koliko študentov in zaposlenih imajo. Ljubljanski univerzi pripada na videz velik odstotek javnih sredstev, ima pa tudi ogromno programov, veliko redno zaposlenih in malo manj kot 49.000 študentov. Medtem pa država na primer eni zasebni fakulteti, ki ima šest zaposlenih in zelo majhen delež študentov, nameni kar milijon evrov.

Verjetno se strinjate, da so nekatere spremembe na javnih fakultetah vendarle potrebne.

Ko se integralno določa proračun, se to počne v skladu z direktivami Evropske unije, memorandumom o visokem šolstvu, ki zahteva, da se izobraževanje iz javnega dobrega in človeške pravice pretvori v storitveno dejavnost. Ta situacija, s katero se ukvarja visoko šolstvo, torej ni prišla sama od sebe. Treba je gledati, kako so se javne univerze slabile v zadnjih dvajsetih letih, predvsem pa se zavedati, da imajo problemi univerz strukturne vzroke. Če pogledamo sistem obdavčevanja – zasebni lastniki kapitala so sami sebi ves čas zniževali davke. Davek na dobiček je 20-odstotni, kar je zelo malo, pa še redno se znižuje, spremenila se je dohodninska lestvica, subvencijske injekcije za zasebna podjetja so zelo velika. S tem postaja proračun bolj odvisen od mezdnih delavcev. To skupaj ustvarja velik javnoproračunski primanjkljaj.

Gre torej za politični projekt, ki ni vezan na posamično vlado?

Cepitev na levo in desno politiko je zgolj navidezna. Levo v kapitalističnem sistemu je pravzaprav sredina ali celo desna sredina. Zavedati se moramo, da donacije strankam od nekod prihajajo. Živimo v kapitalizmu, ki samega sebe ne bo ukinil. Menjava oblasti zato ne pomeni, da se ista politika ne bo izvajala, mogoče se bo spremenil le diskurz.

Uvedba šolnin je torej le še vprašanje časa?

Uvajanje šolnin se je začelo z izrednim študijem, zdaj se seli na dodiplomsko raven. Študij se je razcepil na prvo in drugo bolonjsko stopnjo zgolj zato, da se vpeljeta dve umetni kategoriji. Ko bodo šolnine na drugi stopnji, se bodo začele uvajati tudi na prvi. Neoliberalni trik je tudi, da se bo umetno ustvarjala tekmovalnost med študenti, vezana na ocene, zaradi česar bo zgolj določen odstotek ljudi izvzet iz šolnin. Takšno izkušnjo imajo Hrvati. Kaj to pomeni? Tako visoke ocene bodo lahko dosegali predvsem tisti – in to je ravno to, kar ta sistem skriva –, ki so finančno preskrbljeni, saj jim ne bo treba delati ob študiju. To je popolni neegalitarizem, tiho uvajanje notranjih razrednih razlik; le bogati se bodo lahko šolali na javnih univerzah tako rekoč brezplačno, z davkoplačevalskim denarjem. Mezdni delavec, ki ne bo mogel priti niti do srednje šole, pa bo z davki financiral in subvencioniral tistega, ki mu postavlja eksploatacijske odnose.