Tiskane izdaje
Mašo je tudi letos daroval celjski škof Stanislav Lipovšek, ki je dejal, da se je na tem območju zgodil dvojni zločin: »Prvi, najbolj grozljiv, ko so sem pripeljali in tu in v bližnjih moriščih pobijali nedolžne žrtve. In ko so njihova mrtva telesa polili z žlindro in prekrili s smetmi, se je zgodil drugi zločin, ker rajnim niso vzeli le življenja, ampak tudi njihovo človeško dostojanstvo, ko so jih izenačili s smetmi in odpadki. Tretji zločin bi se zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini izvrši človeško-civilizacijski in tudi krščanski proces, ki je v tem, da bodo vse žrtve povojnih pobojev dobile svoje ime in svoj grob.«
Za spomenik žrtvam revolucije
Pred jutrišnjim začetkom prenosa posmrtnih ostankov žrtev iz Hude jame je Lipovšek dejal, da bo simboličen začetek katoliškega pogreba skoraj 800 že izkopanih žrtev, ki bodo začasno pokopane v kostnici v Mariboru, kjer bo konec oktobra drugi del simboličnega pogreba.
Čeprav je predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik dejal, da je treba posmrtne ostanke iz Hude jame izkopati in pokopati čim prej, je vendarle poudaril, da so bili načrti drugačni: »Žal ta spominski park (Teharje) za zdaj ni opredeljen kot pokopališče. Žal ta spominski park ni urejen kot grobnica ali kostnica. Žal tu teh, skoraj 800 žrtev iz rudnika Huda jama jutri ne moremo pokopati, saj kaj takega pravno ni mogoče.« Dodal je, da morajo v državno zavest stopiti vse žrtve, za katere ne bodo našli družinskih grobov: »Ta zavest lahko pride do izraza s častnim pokopom v glavnem mestu ter ustreznem spomeniku žrtvam revolucije. Sprevrženi spomenik, ki zdaj nastaja v središču Ljubljane, nas od tega oddaljuje.«
Vzroki, razlogi, sprava
Škof Lipovšek je poudaril še, da bo treba v prihodnje opraviti zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja: »Ni druge poti. Če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti z našo preteklostjo.«
Sušnik je bil bolj oster: »Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval. Opredeljuje nas upanje, da naše slovesnosti in prizadevanja odpirajo oči našemu narodu, da spozna krivico, ki jo trpimo, in jo ustrezno popravi.«
Domobranci
Med drugo svetovno vojno so Nemci na Teharjah zgradili taborišče, po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno. Konec maja 1945 je takratna oblast vanj namestila domobrance in nekatere civiliste, tja so pripeljali tudi Rupnikov bataljon in junija še okoli 3000 domobrancev. Večino so usmrtili brez sojenja, nekatere v bližini taborišča, nekatere v Hudi jami, Hrastniku, Pečovniku ...
Po poti, kjer so vodili ujetnike do taborišča na Teharjah, so danes pripravili tudi spominski pohod po poti teharskih žrtev. Na spominski slovesnosti so zapeli domobransko himno Moja domovina, videli pa smo tudi zastavi, ki pa nista bili domobranski, pač pa sta bolj spominjali na kranjski deželni zastavi. Te so uporabljali krepko pred drugo svetovno vojno, med letoma 1848 in 1918.
