Ljudstvo ima vedno prav, a le v mejah ustave

Pred ustavnim sodiščem je zahteva za presojo protiustavnih posledic, ki bi nastale, če bi volivci na referendumu zavrnili družinski zakonik. To ni prva zahteva (pa tudi zadnja ne), ki jo je sodišče obravnavalo v zadnjih dvajsetih letih, saj je referendum polje, na katerem se pod zaveso temeljnih načel demokracije dobivajo in izgubljajo politični boji, torej boji za oblast. Eno temeljnih izhodišč slovenske ustave je načelo, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Hkrati je Slovenija ustavna demokracija, zato se morajo demokratično sprejete odločitve večine podrediti vrednotam, ki jih varuje ustava.

Prepoved referenduma je bilo doslej pravilo, ne izjema

Od leta 2006, ko imamo samo naknadni zakonodajni referendum, se je ustavno sodišče do njegove ustavnosti opredelilo štirikrat: trikrat ga je prepovedalo (glede odvetniških tarif, sodniških plač in zadnje referendumske zahteve o izbrisanih), le v primeru pokojninske reforme ga je dovolilo. Kadar ga je prepovedalo, je bila pravica do referenduma med drugim soočena z drugimi temeljnimi človekovimi pravicami. Če odmislimo dileme stroke in sodišča, ali je pravica do referenduma sploh človekova pravica (enkrat je v odločbah zapisana kot človekova pravica, drugič kot »človekova« pravica, tretjič kot ustavna pravica, občasno pa se pojavi celo izrecen dvom, da gre pri referendumu za vprašanje človekove pravice), je jasno, da se mora referendum in neposredno ljudsko odločanje v konfliktu z drugimi človekovimi pravicami podrediti načelu ustavne demokracije.

Bistvo referenduma je varstvo ljudi pred samovoljo oblasti, zato bi bilo v nasprotju z njegovim namenom, če bi se spremenil v sredstvo za kratenje človekovih pravic. Referendum je pravica državljanov do soupravljanja javnih zadev in ne pravica večine kontrolirati, odvzemati ali podeljevati pravice manjšini. Ne zgodi se zelo pogosto, da oblast z zakoni zavaruje pravice manjšine, če pa se to vendarle zgodi, je toliko bolj nenavadno, da bi o tem odločali na referendumu, ki ga zahtevajo predlagatelji, ki zakonu nasprotujejo prav zaradi njegovega namena po enaki obravnavi dotlej neenako obravnavanih posameznikov. Ljudsko odločanje je primerno, kadar oblast omejuje, spreminja ali kakorkoli drugače posega v skupno, torej v pravice in statuse državljanov, ki si tovrstnih kratko- ali dolgoročnih posegov ne želijo ali si jih želijo v drugačni obliki. Nikakor pa ni primerno, kadar oblast po letih emancipatornih prizadevanj izenačuje pravice določene družbene manjšine, pri čemer z ničimer ne posega v pravice in statuse drugih. Možnost prepovedi referenduma je v osnovi zamišljena kot sredstvo za varovanje pravic in svoboščin posameznikov in družbenih manjšin.

Kdo koga zlorablja?

Eno od vprašanj, na katerem se bo prelomila odločitev glede dopustnosti družinskega referenduma, bo, ali je vladajoča koalicija zlorabila oblast. Zakonodajalec namreč ne sme izigravati svojih pristojnosti tako, da bi izvotlil pravico do referenduma. Za tak primer bi šlo, če bi v zakon, s katerim je sicer želel odpraviti neko protiustavnost, vključil tudi ureditev drugih vprašanj, ki z ugotovljeno protiustavnostjo niso v neposredni zvezi, vse to pa z namenom, da se o teh vprašanjih ne bi moglo odločati na referendumu. V konkretni zadevi bo ustavno sodišče presojalo, ali je zakonodajalec vrinil v družinski zakonik določbe, s katerimi odpravlja nekatere protiustavnosti (npr. rok, v katerem lahko otrok vloži tožbo za ugotovitev očetovstva), samo zato, da ljudje o zakoniku ne bi mogli odločati na referendumu. Želimo si lahko, da bi ustavno sodišče razumelo, da je trenutna ureditev pravic med istospolnima partnerjema tako rekoč na vseh področjih pravnega življenja protiustavna in da je sistemske kršitve človekovih pravic mogoče odpraviti samo s sistemskimi ukrepi. Hkrati bo moralo upoštevati, da materija istospolnih in vseh drugih družin enostavno sodi v zakon, ki ureja družino. Da torej ureditev razmerij v družini sodi v zakon, ki ureja razmerja v družini.

Pravni sistem se mora odzivati na spremenjene družbene razmere in temeljnih družbenih definicij ne more postavljati sam, ampak v sozvočju z definicijami, ki jih postavljajo stroke: tako sociologi družine, socialni delavci, razvojni psihologi kot tudi družinski pravniki se strinjajo, da je družina življenjska skupnost otroka z enim ali obema staršema ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka. Ta definicija je bolj vključujoča kot dosedanja, saj med drugim priznava tudi enostarševske, reorganizirane in rejniške družine. Tudi sodišče v Strasbourgu je v zadevi Schalk & Kopf (24. junija 2010) soglasno sklenilo, »da je odnos pritožnikov, zunajzakonskega istospolnega para, ki živi v stabilnem dejanskem partnerstvu, zajet v pojmu 'družinskega življenja', kakor bi pod ta pojem spadal odnos različnospolnega para v enakem položaju«. Če je zakonodajalec želel slediti spoznanjem strok, ki se ukvarjajo z družino, hkrati pa je želel upoštevati nekatere tradicionalne predstave o nekaterih institutih družinskega prava (npr. o zakonski zvezi kot skupnosti moškega in ženske), ni imel veliko prostora za drugačno ureditev, kot je sprejeta. Materije skorajda ni bilo mogoče urediti drugače, saj je izbrana pot minimalni ustavnoskladen način urejanja družinskopravnih vprašanj. V tem smislu bo zakonodajalcu zelo težko očitati, da je pri sprejemu družinskega zakonika zlorabil oblast.

Na drugi strani je ustavno sodišče nekajkrat doslej opozorilo, da referendum lahko zlorabijo tudi predlagatelji. Ker pojem zlorabe referenduma v zakonodaji ni urejen, ga je mogoče napolniti ob pomoči instituta zlorabe pravice. Za zlorabo pravice gre, kadar se pravica uporablja tako, da je namen njene uporabe škodovati drugemu, ali kadar se uporablja v nasprotju z namenom, za katerega je bila podeljena, ali kadar je njena uporaba popolnoma nerazumna in ne zasleduje legitimnega interesa. Edini namen pobudnikov družinskega referenduma je zavračanje vsakršne zakonske rešitve, ki bi vsaj do določene mere v simbolnem in pravnem smislu zagotovila dostojanstvo istospolno usmerjenih oseb, njihovih partnerstev in otrok. Predlagatelji referenduma kljub sodelovanju v zakonodajnem postopku niso ponudili nobene alternativne rešitve. Kompromisni predlog, ki ga je v dobri veri in z iskreno željo po sprejetju ureditve, ki rešuje številne zagate družinskega in otroškega življenja v Sloveniji, ponudila vlada, so poimenovali kompromisna prevara. Zahteva za družinski referendum je usmerjena zoper človekove pravice določene skupine odraslih in otrok. Diskurz predlagateljev ni bil voden korektno, ampak skladno z maksimo vse ali nič, zato ni mogoče spregledati, da je namen izvedbe referenduma nadaljnja diskriminacija, stigmatizacija in izključevanje gejev in lezbijk in njihovih otrok. Za takšen neustaven namen pa instituta referenduma ni mogoče dopustiti.

Vpliv ustavnih odločitev na uveljavljanje človekovih pravic

Če bo ustavno sodišče dovolilo referendum, bo to pomenilo veliko zavoro za razvoj človekovih pravic pri nas, saj bo s tem signaliziralo zakonodajalcu, da lahko sistemske neenakosti ureja izključno parcialno ter ex post, eno po eno, in šele po tem, ko so te pravice iztožene v dolgotrajnih sodnih postopkih. Presoja ustavnosti referenduma zagotovo ni postopek, v katerem bi se odločalo o primernosti določene zakonske ureditve, kljub vsemu pa mora ustavno sodišče v duhu varstva človekovih pravic pri presoji upoštevati tako namen zakonodajalca kot predlagateljev referenduma. Za nadaljnji razvoj človekovih pravic v Sloveniji ne bi bilo zelo spodbudno, če bi bila prizadevanja za zviševanje ravni človekovih pravic in enakopravnosti obravnavana kot zloraba oblasti.

Čeprav je jasno, da načelno pravica glasovati na referendumu predstavlja eno temeljnih sestavin demokratične države, pa ni mogoče spregledati, da so referendumi o pravicah manjšin vedno privedli do njihovega grobega kršenja: na referendumu o umetni oploditvi samskih žensk smo v imenu pravice otroka do očeta temu istemu otroku odvzeli pravico, da bi bil kadarkoli rojen, problem izbrisanih še po dvajsetih letih ni v celoti rešen, saj jim zakonodajalec tudi zaradi strahu pred ponovitvijo referenduma iz leta 2004 na sistemski ravni še ni priznal pravice do povračila škode. Ustavno sodišče žal v nobenem od teh referendumov ni podalo vsebinskega mnenja o njegovi ustavnosti, zato je tokratna odločitev za prihodnost slovenske ustavne demokracije še toliko bolj pomembna.

Kako resno mislimo 
s človekovimi pravicami

Morda pa vse zgoraj navedeno, kljub kompleksnosti, vsi bolj ali manj razumemo in je problem drugje, zunaj ustavnega sodišča in nad njim? Morda v resnici slovenska javnost spolne usmerjenosti ne šteje kot osebne okoliščine, na podlagi katere je vsakršna oblika diskriminacije prepovedana? Morda ni problem v nerazumevanju tega, da se o človekovih pravicah ne odloča na referendumu, ampak v tem, da Slovenci v resnici ne verjamejo, da so jim istospolno usmerjene osebe popolnoma in v vsem enake? Da je istospolna usmerjenost samo ime za drugo barvo kože?

Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede.