Tiskane izdaje
Tudi pri nas bi morali slediti tem razvojnim tokovom, na tej poti pa imamo številne, skoraj nepremostljive ovire: od pomanjkanja podatkov do interesa vplivnih posameznikov ter vmešavanja lokalne politike v strokovne probleme. Nezaupanje v politiko, katerokoli, tudi zdravstveno, narašča. In zastavlja se vprašanje, kako naj urejamo zdravstveni sistem, njegovo organiziranost in s tem tudi razporeditev bolnišnic in posameznih specialnih oddelkov. Toda o čem lahko in mora odločati le stroka oziroma do kod lahko seže v zdravstvu vpliv civilnih organizacij?
Verjamem podatkom, s katerimi je postregla ginekološka stroka in argumentirala razloge, zaradi katerih bi bilo umestno krčenje številnih ginekološko-porodniških oddelkov v Sloveniji (14). Vendar ti kljub temu niso zadostni. Manjkajo strokovni podatki, podatki o incidentnih dogodkih in potencialno nevarnih dogodkih oziroma analiza varnosti v posameznih oddelkih in bolnišnicah. Le tako bi lahko stroka glasno in odločno zagovarjala svoja stališča in pripravila ustrezna priporočila ministru. Takih podatkov nam primanjkuje, njihovo zbiranje stroka pri nas za zdaj večinoma odklanja oziroma se le s težavo strinja z njihovim zbiranjem, kaj šele da bi dovoljevala primerjave med seboj.
Tukaj moram navesti stališče Angležev oz. njihove zdravstvene stroke: lokalna politika lahko in mora odločati o lokalni, primarni zdravstveni službi, državna politika odloča o sekundarnem nivoju, torej bolnišnicah. Primere, ko se lokalna politika vtika v organizacijo sekundarnega nivoja zdravstvene službe, so Angleži opredelili kot najhujšo korupcijo, kjer sicer ni toka denarja, si pa politiki tako pridobivajo glasove in razgrajujejo zdravstveni sistem. Zaradi ostrih kritik posegov lokalnih političnih veljakov v strogo strokovne odločitve so v Angliji v zadnjih letih uspešni pri reorganizaciji zdravstvene službe.
Državna politika mora poskrbeti, da so na razpolago podatki, na podlagi katerih so predlagane rešitve trdno argumentirane. Zagotoviti mora tudi enak dostop vsem prebivalcem do enako kakovostnih storitev, tudi ko gre za večje organizacijske spremembe. V našem primeru, naj ponovim, nam manjkajo nekateri podatki, za kar je brez dvoma odgovoren vrh stroke, ne samo politika. Drugo, morda pomembnejše dejstvo je, da odločitvam politike, glede na izkušnje v tem trenutku, ne verjame nihče, namreč zagotovilu, da bo po reorganizaciji boljše, še zlasti dostopnost in strokovnost.
Kadri, strokovnost in racionalnost
Sedaj pa k problemu« zapiranja oddelkov, bolnišnic. Pod drobnogled je treba vzeti najprej kadre, nato strokovnost in nazadnje tudi racionalnost, ki bo ob vse težji demografski situaciji, vse večjih zmožnostih medicine in naši zahtevnosti vse bolj potrebna.
Naj najprej spomnim na dogodke izpred nekaj let na porodniškem oddelku jeseniške bolnišnice. Najprej smo imeli »nedonošenčka v umivalniku«, ki je po zaslugi sposobne in vestne specializantke in pediatrinje srečno preživel. Nekaj kasneje se je primerila nesrečna smrt novorojenčka zaradi napake sicer dobrega ginekologa. Ker sta si dogodka sledila, vmes pa je bilo še kar nekaj nevarnih stanj kot posledica slabe kadrovske zasedbe, sem tedaj kot direktor bolnišnice prevzel objektivno odgovornost in odstopil. Predlagal sem, ob podpori ministra za zdravje, združitev ginekološko-porodniškega oddelka na Jesenicah in v Kranju, vendar je glavno besedo takoj prevzela lokalna politika.
Kaj se je zgodilo po tem? Nič! Sistem je deloval in deluje tako, kot deluje, predpisa, pod kakšnimi pogoji sme specialist, ki dela na primarnem nivoju, dežurati v bolnišnici, ni, kadrovska stiska se nadaljuje v številnih bolnišnicah, zdravniki se selijo iz ene bolnišnice v drugo, iz dežurstva v dežurstvo in pokrivajo le najnujnejše. To je seveda le vrh ledene gore. Res pa je, da trenutno pomanjkanje kadra ne sme biti razlog za dokončno zaprtje posameznih oddelkov, in tam, kjer stroka presodi, da oddelek potrebujemo, ga je treba ohraniti za vsako ceno in čim prej vzpostaviti ustrezno kadrovsko zasedbo. Na Gorenjskem imamo še vedno dva ginekološko-porodniška oddelka, tretji terciarni center pa je od enega oddaljen 25, od drugega pa 60 kilometrov. Brez dvoma gre za neracionalnost in brez dvoma bi bila stroka močnejša, če bi bila združena v en oddelek, dostopnost pa bi bila enaka.
Drugi enako pomemben del je strokovnost in obseg dela. Danes vsi podatki iz stroke govorijo, da je varen in strokoven le zdravnik, ki opravi določen obseg dela, z najzahtevnejšimi primeri vred. Podatki kažejo, da imamo na področju ginekologije in porodništva vrsto izjemnih zdravnikov, za katere pa ni nujno, da delujejo v najpomembnejših zavodih in na najbolj odgovornih mestih. Razlike v strokovnosti so velike – in zanimivo je, da ljudi to ne zanima. Vsi želijo le »svojo bolnišnico«, podatki o kakovosti pa jih ne zanimajo, sicer bi jih že zahtevali. V državi, kakršna je Slovenija, je treba takoj vzpostaviti sistem kakovosti in varnosti dela v bolnišnicah, zbirati podatke, najboljše strokovnjake zaposliti na najbolj zahtevnih delovnih mestih in v učnem procesu ter jih ustrezno nagraditi. Pri tem seveda odpade kolektivna pogodba. Ne enega ne drugega pri nas za zdaj ni in tako je težko očitati (brez zadostnih podatkov), da v kaki porodnišnici ne delajo dobro. Tu bi morala biti zelo aktivna oba klinična centra, tako v Ljubljani kot Mariboru, a sta žal premalo.
Tretje vprašanje, ki prav tako ni nepomembno, je: ali na razdalji med Ljubljano in Jesenicami (60 kilometrov) potrebujemo toliko ginekološko-porodniških oddelkov, kot jih imamo sedaj? Podobno je na Štajerskem (Maribor, Ptuj, Murska Sobota), Dolenjskem (Brežice, Novo mesto). Odgovor je s strokovnega in finančnega stališča povsem jasen: ne. Žal se tu, kot sem že omenil, praviloma vmeša lokalna politika, ki seveda navija za »svojo« bolnišnico, porodnišnico, tudi z argumenti, kot smo jih slišali ob predaji podpisov zagovornic porodnega oddelka brežiške bolnišnice: bolnišnico in porodnišnico potrebujem, saj kaj pa se bo zgodilo z najnujnejšimi primeri porodnic in prometnih nesreč, ki jih bo treba peljati 20 ali 30 kilometrov daleč. Naša nujna medicinska pomoč je že zdaj organizirana in usposobljena tako, da ustrezno stabilizira bolnika za prevoz. Pri obravnavi v bolnišnici bi kot ponesrečenec raje prišel v roke zelo usposobljenega in izurjenega zdravnika kot pa zdravnika, ki takega primera ni imel ali ga ima enkrat na leto. V tujini so že zdavnaj ugotovili, da sta pomembna čim hitrejša in strokovna nujna medicinska pomoč in hiter prevoz v usposobljen urgentni center.
Kako se bomo torej odločali v prihodnje: za »našo« ali za dobro bolnišnico?
